Arboretum

Ja, seveda, kot večina drugih smo se tudi letos odpravili na romanje v Arboretum. Šli bi, tudi če ne bi bilo dinozavrov, slednji so obisk še malce popestrili ...

Naj bo ena barvna za začetek ...

... utrujena družinica pa v ČB. In vse ostale.

1:06

Ljubljana - Trebnje v eni minuti in 6 sekund. Potem je pa zmanjkalo baterije :(.

Vintage Swing Festival 2010

Utrujenost je bila razlog, da sem šel plesalce pogledat le enkrat. Nastope in največjo zabavo seveda zamudil ... Staram se, ni kaj ...

Nedeljsko branje V.

Gremo zopet nazaj med slovenske strani, tokrat malo mešano, blogi, strani:

http://www.majasivec.com/
http://www.ogrinec.com/
http://vetrnica.blog.siol.net/
http://celje.blog.siol.net/
http://johnny.blog.siol.net/
http://izyfink.blogspot.com/
http://ovsenik.blogspot.com/

Ena na sekundo

Od Beseničarja, kjer sem si omislil Jobya, do Tržaške. V slabe pol minute :).

Irec v Ljubljani

Ni prav velikokrat priložnost poslušati fotografa svetovnega kova, sploh s takšnim slovesom, kot ga ima Joe McNally. Možakar, ki je v samem svetovnem vrhu že celo vrsto let, se je na svoji fotografski poti srečal z tako rekoč vsemi možnimi načini dela. Poleg tega, da odlično fotografira, zna tudi zelo dobro predavati in ob tem zabavati občinstvo. Bilo ga je vredno poslušati, čeprav nisem ostal do konca, tako da hvala Nikonu Slovenija za takšen odličen dogodek. Canonu, Sonyu, Olympusu in ostalim pa le vprašanje, kdaj bo kaj takšnega z vaše strani?

Tik pred začetkom predavanja.

Polna dvorana ...

 ... celo stojišča so bila zasedena.

 Za začetek nekaj fotografij in kratka predstavitev.

Začelo se je z eno bliskavico ...

.. in prvi del zaključili z uporabo petih (ter šesto za krmiljenje).

Vmes je Joe stresel kakšno šalo ...

... in čas za odmor. Končno spoznal v živo Boruta (še en norec z malimi fleši) :).

Miloš med debato.

In za konec še nekaj znanih obrazov, Žiga, Arne, Meta.

Ah, še to, fanta, ki sta pomagala, Rene in Domen, hvala, da sta ga šla iskat in ga pripeljala :).

Nedeljsko branje IV.

Tokrat dve tuji strani, ki me vedno znova navdušita.

• Top Gear
• DigitalRev

Priznam, avtomobili in avtomobilski šport me nikoli nista navduševala, ampak kar ti fantje skupaj sestavijo, je preprosto nujno za pogledat. Pa ne le to, tudi njihove fotke. Podoben razlog velja pri fantih iz Hong Konga, ki ustvarjajo DigitalRev. Znajo biti zabavni, naredijo dobre predstavitve, so drugačni.

Fotograf

Fotošuting

Med čakanjem na drug dogodek ...

Čaka.

Nedeljsko branje III.

Na tokratnem meniju je članek iz NY Timesa, ki dokaj dobro ponazarja stanje fotografije. Pa še to, hodite na dogodke zaradi tega, ker želite biti v prvi vrsti in prihraniti denar za karto ali zaradi tega, ker vas je tja poslal urednik? Luka Dakskobler je o tem napisal odlično mnenje, katerega z njegovim dovoljenjem v celoti objavljam:

"Sploh pa je odgovor na vprašanje, če ni prav, da se je tako popularizirala, v članku. Zarad mene naj se kar, ampak da pa pride mamca 50+ v trgovino s torbo keša, kupi 1ds in vse L objektive, potem pa celo penzijo posveti promoviranju sebe kot profi fotoreporterju, objavlja crap fotke zastonj in samo gužvo dela med akreditiranimi, tukaj se pa meni ustavi. Mislim, da se je tudi definicija profesionalca malce izkrivila v folku, zato pa so to vsi. Kaj ti ljudje mislijo, da mi, ki smo profesionalci, da drugega nismo znali pa smo s kmetov šli med fotoreporterje, ker smo bili radi v središču dogajanja (dejansko zakaj zdaj folk postaja "pro")?? Ti samooklicani profiji nimajo za sabo ene ure novinarske etike, ki se bytheway aplicira tudi v fotoreporterstvu. Nimajo delovne etike, nimajo delovne discipline, nimajo (priučenega) občutka za "uokvirjanje" ključnih informacij! Jaz lahko pošljem nekoga na nek dogodek, pa mi bo prinesel samo face nazaj. Ja, kje je pa kaj v zvezi z dogodkom, da vem, kje je ta faca bila?!?!? Ali mu bo pa kuža tam všeč, pa bom to zraven dobil. In? TU je razlika med profiji in amaterji. Fotoreporterstvo je v bistvu podajanje zgodbe skozi en frame, oni pa jemljejo (kot pač fotografi) le (najpogosteje) estetsko najbolj privlačne izseke iz dogajanja. (to zdaj zelo v ekstreme razločujem, da se razumemo). Da ne omenjam, da preveč "profesionalcev" ne pozna etike popravljanja fotk. V fotografiji je njim PS, kloniranje, dodajanje, nori efekti, vse normalno. V fotoreporterstvu tega NI. Nedovoljeno! In ker so se tako namnožili, se zgodi, da po zahtevi raw fajlov s tretjega mesta na World Press Photo vržejo tipa, ki je na (le eni!!!) fotki eno zadevo ven skloniral. Ja, fotoreporterstvo ni kar neko škljocanje, kot večina teh kupim-dslr-sem-fotoreporter "profesionalcev" vse prevečkrat misli. Ampak tu morajo ključno delo opraviti uredniki... Ki bodo pa (večina) z veseljem objavljali fotke, ki jih dobijo zastonj, saj pri večini (pogled na police s cajtngi v trgovini) fotografija ni nič vredna. To zdaj govorim vse za fotoreporterstvo. V stocku so stvari drugačne in bolj zakomplicirane. Evo, tko. Brez dlake na jeziku.. :))"

Črnobela Pliskovica

Ah, dolgčas je brez črnobelih slik ...

Pliskovica ali sledi beli ovčki

Dobrih šest kilometrov dolga pot vas popelje iz Pliskovice do Dutovelj in nazaj, med pašniki, vrtačami in lokalnimi znamenitostmi. Za otroke odličen in prav nič naporen sprehod, na koncu manjka le še dobra gostilna v vasi (upam, da je nismo zgrešili, na informacijski tabli je ni) za piko na i.

Začne se v vasi, pot pravi levo ...

... mimo cvetočih grmov ...

... do zarez v boru, kjer so včasih zbirali smolo.

Za rože sem zelo slab ...

Kapelica v Dutovljah ...

... nasproti pa zbledel napis iz povojnih časov.

Pot je ves čas odlično označena.

Stara šola, škoda, da je nihče ne obnovi.

Muc, ki nas je pozdravil na poti domov.

Za konec še eno lepo urejeno dvorišče.