Nedeljsko branje XXXI - Pravica do fotografiranja?

Pravica do zasebnosti? Pravica vedeti, pravica videti?

Ja, hudo vroča tema zadnje čase. In morda je prav, da sta ti dve pravici trčili. Namreč živimo v čudnem svetu, ki se je začel naglo spreminjat po 11.9.2001. Najprej smo se smejali Američanom, glej bedake, kakšne zakone sprejemajo, sedaj se to dogaja nam, v Sloveniji. Začetek je pravzaprav čisto nedolžen, Boštjan Burger je leta 2009 vprašal informacijskega pooblaščenca, kaj meni o prostorski fotografiji in ljudeh, na njih. Priznam, tiste žlubodravščine, kjer je ta odgovor, niti najmanj ne razumem. Razumem pa nekaj drugega, namreč kot računalničar - fotografija ni baza podatkov. Pika. Prestavimo se v sedajni čas, kjer je nekdo Boštjana Burgerja prijavil informacijski pooblaščenki, da se je prepoznal na fotografiji. Tu so se začele težave. Namreč informacijska pooblaščenka zaenkrat še ni izdala odločbe in čisto po zdravi pameti je tudi ne bi smela, ampak bi morala primer zavreči in reči tistemu, ki je podal prijavo, naj kontaktira avtorja in uredita zadevo. Če ne, naj potem kontaktira njo. Vem, pišem kot fotograf, ampak to pravi tudi zdrava pamet. Ne bom se spravil pisati razlage, pojdimo raje po preprosti kmečki pameti. Če fotografiraš nekoga in ga uloviš v zanj žaljivem položaju, najsi bo to čudna grimasa ali kaj tretjega, take fotografije zelo verjetno ne boš objavil, sploh, če te osebe ne poznaš. Prijatelj je nekaj drugega, a tudi tu se lahko zaplete. Mojemu sodelavcu na primer ni bilo všeč, ko sem ga fotkal, ko je v roki držal spolno igračo, na njegovo prošnjo sem fotko umaknil. Nič posebnega, meni se je zdela zabavna, njemu prvi trenutek tudi, drugi pa ne več. Skratka, pri ulični fotografiji se večina drži preprostih človeških norm. Če se najde kdo, ki zahteva umik fotke, imaš dve možnosti, ali ga uslišiš, ali zavrneš. Najverjetneje odvisno od tega, na kakšen način te prosi. Ampak pri nas v Sloveniji je tipična navada, hej, zakaj pa so razne institucije in inšpektorji? Saj nimajo bolj pametnega dela, kot se ukvarjati s tem, koliko lahko smrdi iz sosedovega hleva oziroma kako glasne so lahko krave zvečer, ko mukajo. Resno, čisto resnični primeri tipične slovenske neumnosti, ki se jo seveda da razširiti na vsa ostala področja. Tudi do informacijskega pooblaščenca. Seveda so tudi drugačni primeri, če se vrnemo v fotografski svet. Na Čopovi recimo fotografiraš zaljubljen par, ki ju je videlo še vsaj 100 mimoidočih osebkov. A kaj, ko je on poročen. Žena vidi to fotko, za začetek razbije njegovega ljubega Audija in nato še zahteva ločitev. Pojdimo malo nazaj v zgodovino, verjetno poznate Bressonovo znamenito fotko, na kateri je kup otrok. Dandanes bi ga hitro označili za pedofila, saj so otroci mladoletni. Kaj pa tista znamenita fotografija iz vietnamske vojne, ko nagi otroci tečejo pred tankom? Prav tako pedofilija, na veliko! Tudi tista, ko oficir ustreli vietkongovca na sredi ulice, hej, človek pa ja ima pravico sredi ulice ustreliti nekoga drugega in pri tem imeti vsaj malo zasebnosti pred fotografi. Še en primer, slučajno ujameš politika, ki mu tretja oseba daje debelo kuverto. Je v njej denar, gre za podkupnino ali kakšen dokument? Je ta dokument morda zaupne narave? Zanimivo za javnost ali ne? Vem, pomešal sem jabolka, hruške in dodal še slive, a na koncu gre za preprosto stvar. Ko nam prepovedujejo oziroma zapovedujejo, kaj, kje in kako lahko fotografiramo, se spuščamo na nevarno področje nadziranja ljudi, kot ga poznajo totalitarni režimi. Zasebnosti že dolgo ni več, večina nas uporablja mobitele, se pravi da se dokaj natančno ve, kje se nahajaš. Večina nas uporablja kreditne in druge kartice, v bankah oziroma trgovskih verigah natančno vedo, kaj ješ, koliko zapravljaš oziroma kakšna osebnost si. Na dan te posname na tisoče nadzornih kamer, sedaj pa razpravljamo o tem, ali je fotografiranje na javnem kraju dovoljeno ali ne. Zid zasebnosti, ki ga poizkuša postaviti informacijski pooblaščenec je na prvi pogled res zid, a od zunaj pokaže, da gre za milni mehurček, iz katerega navadni ljudje bolj malo vidimo, od zunaj pa smo kot ribice v akvariju.

Komentarji

  1. Uh, ja, tako je, če si teden dni na dopustu, vmes se pa stvari dogajajo, članek pa vnaprej pripravljen na objavo. Skratka, nisem kopiral, čeprav tako izgleda :).

    OdgovoriIzbriši
  2. V naši "mafijski" državi se dela tako, da se ščiti kriminal. Če bi fotograf, detektiv z licenco, policaj brez naloga itd, kot si ugotavljal dokumentiral primopredajo podkupnine ali zaupne dokumentacije, ali kako drugo kaznivo dejanje, le teh je v naši državi dnevno več kot vzora vrednih dejanj, bi na sodišču mirno ovrgli obtožnico saj ni ustreznih dokazov in barabe bi in se še mirno sprahajale po naših ulicah.

    Slučajni mimoidoči, ki se najdejo na slikah pa so zavohali zelence in se že obnašajo kot v ameriškem kapitalizmu kjer se toži vsakega povprek. Pozabljamo pa, da je v skupnosti moč in samo zedinjeni lahko uspemo premagati krizo in težave. V tem trenutku pa je tako, da le veze in poznanstva lahko posamezniku omogočijo dostojno življenje vsi ostali pa smo bolj ali manj potrošni material jaz bi rekel kar "sužnji s pravicami".

    OdgovoriIzbriši
  3. Ojla, spremljam tole razpravo v medijih od trenutka, ko je prikapjlala na dan in glede na to, da se tudi sam ukvarjam (no ja z videom) kjer tudi snemamo obraze sem se odločil da podam svoje mnenje in videnje na problem. Tudi Alana poznam od prej a vseeno bi rad bil kar se da nepristranski. Torej:
    Dosti odgovorov, komentarjev, ki se vije okrog te debate so krenili daleč v napačno smer. Narobe se jih interpretira in se jim daje napačen pomen. Nismo kot Američani, da je z zakonom prepovedano slikat, ali da nas je strah ko nas slikajo, ali da sploh ne smemo slikat. Ne vem kaj je narodu, da takole pišejo in delajo iz muhe slona, sam da se lahko pizdijo v tej naši že tako čudni Sloveniji. Po mojem mnenju ti lahko slikaš kogarkoli, kjerkoli na javnih površinah, ne glede na to kaj ta človek počne. In vse te slike imaš lahko na svojem kompjutru in jih gledaš kadarkoli želiš. Je pa skrajno neodgovorno od fotografa, da se s temi slikami okorišča na tak ali drugačen način. Narediti razstavo se mi ne zdi primerno, lahko pa jih pokažeš prijateljem, doma v ožjem krogu, kjer predstavljaš svoje delo. Brez dovoljenja avtorjev pa razstave res nebi smele vsebovati teh fotografij. Še enkrat pa povdarjam, da ni nič narobe če se ljudi slika ali snema. Ko snemam jaz (slikam načeloma redko) moram za vsak posnetek, ki ga objavim na kakem komercialnem portalu (istock npr.) zraven pripeti tudi model release vseh prepoznavnih oseb v posnetku). V nasprotnem primeru mi klip zavrnejo. Tam je jasno določeno kdo in koliko se lahko vidi in prepozna. Te zadeve so naštudirali že daleč pred nami. Ko snemamo kako reklamo, predstavitveni film ali videospot vedno prej uredim vse v zvezi z prenosom avtorskih pravic oziroma z dovoljeni uporabe. In ob tem se sprašujem zakaj pa eni vedno plačamo tem ljudem, ki jih posnamemo in to ne malo, drugi pa hodijo okoli, slikajo, prirejajo razstave, s tem služijo ali si gradijo ime. Vem da gre izjava v smeri fakinega kapitalizma in tudi sam bi raje delal v kakem drugem sistemu, a tako pač je. Nezrela izjava se mi je edino zdela: "če se mi zdi da je človeka možno prepoznati, se mi zdi logično in v skladu z fotografsko etiko, da ga umaknem." Če bi se res zdelo logično in etično ga nebi niti dal v razstavo. In po moje tu ne gre za vprašanje denarja, dovoljenja ali česa drugega, ampak: " a me lohk saj uprašaš." Mislim da je vsak fotograf dolžan obvestiti tistega, ki ga snema oziroma mora ta vedeti za to, v primeru da gre pa za komercialne zadeve pa bi mu moral dati v podpis en mali stavek, da se odpoveduje avtorskim pravicam z naslova fotografije. No in potem smo pri vprašanju paparacev. Ampak to je že druga tematika. Ne rečem da se ostali mediji tega držijo. Tudi kršijo in potrebno bi bilo tudi njih malce opozoriti na to. Hvala, Aleš

    OdgovoriIzbriši
  4. Aleš, eno je komercialna stvar, drugo umetniška ali editorial fotografija. Čisto različni področji. In če želim narediti razstavo ulične fotografije, ne bom šel spraševat vseh na sliki, če mi dajo model release. Ker ni potreben. Drugo je, če želim takšno fotko prodati nekomu, da jo bo uporabil za reklamo.

    OdgovoriIzbriši
  5. sem spisal precej dolg odgovor, pa ga ne bom objavil...
    je vse preveč absurdno. kdor govori o model releasih, ni nikoli delal kot fotoreporter. to je prvo. tudi ko govori o spraševanju folka za dovoljenje.
    Primer izhaja pa samo iz izkoriščevalskega pohlepa, ki mu je država ugodila.
    To so bile glavne poante mojega odgovora.
    Pravila so pa jasna. Na javnem mestu lahko fotkaš karkoli. Kar se tiče uporabe v reklamne namene, mora bti oseba na fotografiji jasno izpostavljena. Dvomim, da je to tako na panoramski fotki turistične točke, ne? ;) Razlog za to bedarijo z Burgerjem, je bil denar. Nič drugega. Živel pohlep Slovencev, ki bo imel velike posledice.

    OdgovoriIzbriši
  6. Bom stvar predstavil iz malo dugačne perspektive. V razvitem svetu obstajajo neke pravice, ki se jim reče pravica do svobodnega izražanja, ter pravico do umetniškega ustvarjanja. Ulično fotografijo, ki ima za svoje osnovno poslanstvo podajanje neke osebne in umetniške vizije mestnega utripa, kamor spadajo tudi ljudje na ulicah ter javnih površinah, nikakor ne moremo inačiti z komercialno usmerjenimi projekti, katerih osnovni namen je zadovoljevanje potreb naročnikov, ki so za pravice do razpolaganja z podobami osebami na teh komercialnih projektih, pripravljeni plačati.
    Verjamem da bi video in foto prodajalci podob, mestnega utripa radi prišli do teh pravic z čim manjšim denarnim vložkom, ker potem bi tudi njim ostalo več profita od njihovega k dobičku naravnanega početja. Nikakor ne mislim omaloževati ali izničevati truda in pridnega dela, ki ga Stock video-foto obrtniki vložijo izključno v namen pridobiti si materijalne koristi. Vendar bom vseeno pripomnil, da se pa spuščate v take izjave je pa že malo naduto.

    Poglej razlika je v tem, da če boš fotografiral utrip ulice in temu dodal nek zanimiv osebni zorni kot in določeno umetniško vrednost ter naredil razstavo, tega sigurno ne boš prodajal po stock agencij, ker je že samo izhodišče za to početje popolnoma drugače naravnano. So pa tudi tako prednosti kot slabosti s tem bi se lahko strinjal. Pri umetniško naravnani fotografiji si pač moraš vse plačati sam vendar v končni fazi preko razstav le nekako pridobiš neko pozornost širše javnosti in si na tak način ustvarjaš ime, mogoče da za kakšen umetniški projekt pridobiš tudi kakšna sredstva s strani države, če smatra da je projekt v interesu širše javnosti. Pri Stock video in fotografiji pa pač nekega umetniškega presežka ni saj tudi izdelki niso namenjeni temu je pa za razliko toliko večje zadovoljstvo ko vidite stanje na računih, ki se nahajajo v davčnih oazah, nek običajen street fotograf, na leto sigurno z svojim početjem ne zasluži šestmestnih številk, kot nekateri uspešni foto ali pa video obrtniki na Stocku. Lej ne se bunit za to kar plačujete modelom, dokler državi ne plačujete tako kot moramo vsi ostali vam verjetno ostane kar precej denarja, ki bi ga lahko porabili tudi za ogled kakšne kulturne prireditve, fotografske razstave ali pa video performansa.

    OdgovoriIzbriši
  7. Pismo, že tako je ulične fotografije pri nas malo po takih zgodbah pa bo na naših portalih zares mogoče videti samo še flance in ščurke. Alan, ja, treba se je boriti za pravice fotografirati na ulici. ;) Bi morali narediti kakšno akcijo kot Britanci pred časom z onimi majicami in pohodi po mestih z aparati. :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Če bi imela družba in posamezniki še kaj notranje moralne drže in bi si v mejnih primerih znali zastaviti vprašanje "Mar s svojim dejanjem komu škodujem?", o tej temi najbrž sploh ne bi bilo treba razpravljati. Ampak razmišljanje o prav in narbo (in celo razmišljanje per se ) je trenutno nepriljubljeno in se umika v marginalo.

    OdgovoriIzbriši
  9. Ja Anja, žal je res. Zdenko, bo res treba kakšno tako akcijo ...

    OdgovoriIzbriši
  10. Res ste pomešali vse skupaj v en kompot.
    V t.i. ulično fotografijo sodijo tako umetniški fotografi, turisti, Stock fotografi in še kdo. Turist nikoli ne bo vprašal za dovoljenje za fotografiranje, umetniški fotograf bo ali pa ne, Stock fotograf pa mora, če želi posnetek prodati. Na koncu pa se lahko vse tri fotografije najdejo na isti internetni strani. Recimo da neka agencija objavi fotonatečaj in ga reklamira z kupljeno fotko na iStocku. Turist in umetnik pa pošljeta svoje fotke na natečaj in nihče ju ne vpraša za pisno soglasje tistih, ki jih je obektiv ujel.
    Sicer pa v pravnem svetu veljata dva pravila:
    1. Reportažna fotografija ne sprašuje za dovoljenja in ga ne potrebuje.
    2. Komercialna fotografija mora imeti dovoljenje.

    Velja pa tudi načelo "pričakovane zasebnosti". Če se na vašo fotko ujame naključni obiskovalec Tromostovja, vam nihče ne more preprečiti objave fotografije na vašem portalu ali razstavi. Če pa ste lezli čez ograjo in fotografirali nekoga na domačem vrtu, boste imeli delo brisanjem fotografij.

    OdgovoriIzbriši
  11. Res ste pomešali vse skupaj v en kompot.
    V t.i. ulično fotografijo sodijo tako umetniški fotografi, turisti, Stock fotografi in še kdo. Turist nikoli ne bo vprašal za dovoljenje za fotografiranje, umetniški fotograf bo ali pa ne, Stock fotograf pa mora, če želi posnetek prodati. Na koncu pa se lahko vse tri fotografije najdejo na isti internetni strani. Recimo da neka agencija objavi fotonatečaj in ga reklamira z kupljeno fotko na iStocku. Turist in umetnik pa pošljeta svoje fotke na natečaj in nihče ju ne vpraša za pisno soglasje tistih, ki jih je obektiv ujel.
    Sicer pa v pravnem svetu veljata dva pravila:
    1. Reportažna fotografija ne sprašuje za dovoljenja in ga ne potrebuje.
    2. Komercialna fotografija mora imeti dovoljenje.

    Velja pa tudi načelo "pričakovane zasebnosti". Če se na vašo fotko ujame naključni obiskovalec Tromostovja, vam nihče ne more preprečiti objave fotografije na vašem portalu ali razstavi. Če pa ste lezli čez ograjo in fotografirali nekoga na domačem vrtu, boste imeli delo brisanjem fotografij.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave