Instagram 2

nedelja, 31. julij 2011

Nedeljsko branje XXXII - Programska oprema



Začel bi lahko tudi tako, kradem, kradeš, krade. Zgodilo se je tudi meni, čeprav naj bi bila dogovorjena, ampak pošte ali sporočila, da bi dovolil rabo, nisem našel. Morda, za 2 leti nazaj se ne spomnim. Predvsem me je razjezilo to, da nikjer ni bilo moje navedbe. Pa niti ni tako pomembno, me je pa spodbodlo k razmišljanju o programski opremi. Legalni seveda. Lightroom sem si omislil, imam tudi Bibble, manjka mi le še nekaj v stilu Photoshopa. Malo se igram s Photoshop Elements in ugotavljam, da bolj ali manj zadošča mojim potrebam. Zakaj ne Gimp? Filtri ne delajo najbolje, žal. Za pregled fotk uporabljam FastStone Viewer, za video se še odločam, ampak zelo verjetno bo to Vegas Studio. Če vse skupaj seštejem, je legalne programske opreme za približno 300€, kar niti ni tako veliko. Moram priznati, Lightroom imam nadgradnjo, ker imam starejšo različico, ki sem jo dobil zastonj zaradi prehoda iz enega drugega programa. Bibble, ki prav tako dobro opravlja svoje delo, je še cenejši, potem je tu C1 Expess, pa še kaj bi se našlo. Za pisarniško delo mi Libre Office več kot zadostuje, pravzaprav največkrat uporabljam Google Docs. Razni predvajalniki so pa tako ali tako večinoma zastonj. Googlove Picase niti ne rabim omenjati, spodoben program, hiter, majhen in večino dela čisto dobro opravi.
Zakaj pravzaprav to pišem? Digitalni fotoaparati so temnico preselili na domači računalnik in čeprav slednjega marsikdo pojmuje kot nekaj, kar mora biti pri hiši tako, kot na primer hladilnik, je za digitalno fotografijo obvezen dodatek. Tudi programi spadajo v to kategorijo. Trkanje na vest za večino amaterjev niti ni tako pomembno, Adobe bo brez nas čisto lepo preživel. A tisto pravo zlo se skriva kot igla v kopici sena, zlobna programska oprem, ki je velikokrat del spiratizirane kopije in jo velika večina antivirusnih programov ne zazna. Preden skočite v zrak, pomislite malo, kdo ima koristi od torrentov? Sodobni Robini Hoodi? Ja, svizec nato zavije čokolado, sem videl na lastne oči na TVju! Kraje gesel, številk kreditnih kartic in uporaba množice neznanih računalnikov za napade ali vdore v podjetja in ustanove so danes velik posel. Najbolj enostavno je priti v računalnik kar skozi "glavna" vrata, malo popravljen nastavitveni program, ki v sebi skriva še kaj dodatnega, ki se skrije globoko v operacijski sistem (saj ste mu "dovolili" z instalacijo) in ga je tako rekoč nemogoče odkriti ali odstraniti. Tega se praviloma najbolj bojim, saj je ponovna nastavitev sistema kar zoprna stvar. Od tu naprej je razmišljanje vaše, investirati nekaj evrov v legalno opremo ali čakati na dan, ko bo izpisek na bančnem računu pokazal neko čudno negativno stanje. Banke ne oproščajo prav rade.

petek, 29. julij 2011

Naprodaj: objektiv Canon 85mm f1.8, nov

Ja, zopet nekaj naprodaj, kupljen čisto impulzivno, z mislijo, da ga rabim, pa ga ne. Skratka, če koga zanima, pustite komentar. Objektiv je kupljen v Sloveniji, ima zaščitni filter, cena ugodna :).

četrtek, 28. julij 2011

Čas za počitek

Time out, morda kakšna nedeljska kolumna, čeprav se fotke pridno nabirajo. Kakšen teden, dva, da napišem nekaj člankov, ki prinašajo denar, potem pa naprej. BTW, če poznate koga, ki bi kupil blagovne znamke Delo revije (kajpavem, kdo od vas se sprehaja z 11 milijoni v žepu, pa ne ve, kam z njimi).

nedelja, 24. julij 2011

Nedeljsko branje XXXI - Pravica do fotografiranja?

Pravica do zasebnosti? Pravica vedeti, pravica videti?

Ja, hudo vroča tema zadnje čase. In morda je prav, da sta ti dve pravici trčili. Namreč živimo v čudnem svetu, ki se je začel naglo spreminjat po 11.9.2001. Najprej smo se smejali Američanom, glej bedake, kakšne zakone sprejemajo, sedaj se to dogaja nam, v Sloveniji. Začetek je pravzaprav čisto nedolžen, Boštjan Burger je leta 2009 vprašal informacijskega pooblaščenca, kaj meni o prostorski fotografiji in ljudeh, na njih. Priznam, tiste žlubodravščine, kjer je ta odgovor, niti najmanj ne razumem. Razumem pa nekaj drugega, namreč kot računalničar - fotografija ni baza podatkov. Pika. Prestavimo se v sedajni čas, kjer je nekdo Boštjana Burgerja prijavil informacijski pooblaščenki, da se je prepoznal na fotografiji. Tu so se začele težave. Namreč informacijska pooblaščenka zaenkrat še ni izdala odločbe in čisto po zdravi pameti je tudi ne bi smela, ampak bi morala primer zavreči in reči tistemu, ki je podal prijavo, naj kontaktira avtorja in uredita zadevo. Če ne, naj potem kontaktira njo. Vem, pišem kot fotograf, ampak to pravi tudi zdrava pamet. Ne bom se spravil pisati razlage, pojdimo raje po preprosti kmečki pameti. Če fotografiraš nekoga in ga uloviš v zanj žaljivem položaju, najsi bo to čudna grimasa ali kaj tretjega, take fotografije zelo verjetno ne boš objavil, sploh, če te osebe ne poznaš. Prijatelj je nekaj drugega, a tudi tu se lahko zaplete. Mojemu sodelavcu na primer ni bilo všeč, ko sem ga fotkal, ko je v roki držal spolno igračo, na njegovo prošnjo sem fotko umaknil. Nič posebnega, meni se je zdela zabavna, njemu prvi trenutek tudi, drugi pa ne več. Skratka, pri ulični fotografiji se večina drži preprostih človeških norm. Če se najde kdo, ki zahteva umik fotke, imaš dve možnosti, ali ga uslišiš, ali zavrneš. Najverjetneje odvisno od tega, na kakšen način te prosi. Ampak pri nas v Sloveniji je tipična navada, hej, zakaj pa so razne institucije in inšpektorji? Saj nimajo bolj pametnega dela, kot se ukvarjati s tem, koliko lahko smrdi iz sosedovega hleva oziroma kako glasne so lahko krave zvečer, ko mukajo. Resno, čisto resnični primeri tipične slovenske neumnosti, ki se jo seveda da razširiti na vsa ostala področja. Tudi do informacijskega pooblaščenca. Seveda so tudi drugačni primeri, če se vrnemo v fotografski svet. Na Čopovi recimo fotografiraš zaljubljen par, ki ju je videlo še vsaj 100 mimoidočih osebkov. A kaj, ko je on poročen. Žena vidi to fotko, za začetek razbije njegovega ljubega Audija in nato še zahteva ločitev. Pojdimo malo nazaj v zgodovino, verjetno poznate Bressonovo znamenito fotko, na kateri je kup otrok. Dandanes bi ga hitro označili za pedofila, saj so otroci mladoletni. Kaj pa tista znamenita fotografija iz vietnamske vojne, ko nagi otroci tečejo pred tankom? Prav tako pedofilija, na veliko! Tudi tista, ko oficir ustreli vietkongovca na sredi ulice, hej, človek pa ja ima pravico sredi ulice ustreliti nekoga drugega in pri tem imeti vsaj malo zasebnosti pred fotografi. Še en primer, slučajno ujameš politika, ki mu tretja oseba daje debelo kuverto. Je v njej denar, gre za podkupnino ali kakšen dokument? Je ta dokument morda zaupne narave? Zanimivo za javnost ali ne? Vem, pomešal sem jabolka, hruške in dodal še slive, a na koncu gre za preprosto stvar. Ko nam prepovedujejo oziroma zapovedujejo, kaj, kje in kako lahko fotografiramo, se spuščamo na nevarno področje nadziranja ljudi, kot ga poznajo totalitarni režimi. Zasebnosti že dolgo ni več, večina nas uporablja mobitele, se pravi da se dokaj natančno ve, kje se nahajaš. Večina nas uporablja kreditne in druge kartice, v bankah oziroma trgovskih verigah natančno vedo, kaj ješ, koliko zapravljaš oziroma kakšna osebnost si. Na dan te posname na tisoče nadzornih kamer, sedaj pa razpravljamo o tem, ali je fotografiranje na javnem kraju dovoljeno ali ne. Zid zasebnosti, ki ga poizkuša postaviti informacijski pooblaščenec je na prvi pogled res zid, a od zunaj pokaže, da gre za milni mehurček, iz katerega navadni ljudje bolj malo vidimo, od zunaj pa smo kot ribice v akvariju.

torek, 19. julij 2011

Luknja za šivanko

Pinhole, no ja, več sem pričakoval, ampak glede na ceno se niti nimam kaj. Kakšen razlog, zakaj ni več ostrine? Premajhna luknja? Slabo narejeni robovi?
 



ponedeljek, 18. julij 2011

Frio

Najprej dobim spročilo, "Glede na to, da ste preizkusili naš prejšni produkt, bi še novega?" Ok, zakaj pa ne? Čez nekaj dni pozvoni poštar, mi da pošiljko, pravi, da ne gre v nabiralnik. Ok, je že prišlo, hitro, nisem pričakoval, ker prvič so pošiljali iz Nove Zelandije, tokrat iz Londona.


Ja, to je frio. Tisto, kar piše, je res. Univerzalni nastavek za bliskavice, ki ga daš na stativ. Smešno majhna zadeva, narejena iz trde plastike, preprosta za rabo. Za razliko od nosilcev, ki pridejo poleg flešev (praktično pri vsakem) je frio namenjen le pritrditvi na stativ, sam ne more stati. Zato pa je tudi tako majhen, vse ima svojo ceno. Naredili so ga pa zaradi tega:


Ja, Orbis je eden od najboljših ring flash adapterjev, ampak obenem tudi najbolj nerodnih. V eni roki držati fleš, na katerem je Orbis, v drugi fotoaparat, s tretjo premikaš zum. Ok, ni tretje roke, zato so fantje stisnili glave in si zamislili lasten nosilec za fleš. Pošteno.Več o obeh izdelkih pa na teh straneh:
Zadeva niti ni tako draga, cena Orbisa zna biti marsikateremu visoka, a zadeva je vredna. Sem preizkusil tudi druge, vsi ostali so odšli od hiše, Orbis ostaja.

nedelja, 17. julij 2011

Nedeljsko branje XXX - XY Photography

Slovenija, dežela fotografov

Ko spremljam forume, bloge in ostale internete, dobivam občutek, da postajamo dežela fotografov. Vsak, ki je včeraj kupil malo resnejši fotkič, ima danes že svojo spletno stran in čez svoje fotke velik vodni žig v stilu "XY Photography". ravzaprav nič napačnega, s tem se zavaruješ, da ti ne bo nihče ukradel fotografij. Slednje se je zgodilo Juretu Frelihu, s strani najboljšega soseda, Mercatorja. Jure je pameten dečko, odšel je v odvetniško pisarno, pripravili so prijazen dopis, dogovorili so se za sestanek, kjer so Mercatorjevci "pametno" zarvnili ceno (hja, če ne vprašaš za ceno, je takšna, kot tebi pade na pamet, ne tista iz iStocka) in sedaj bodo plačali še višjo, pravzaprav mnogo višjo. Odvetniki niso poceni, sodišče takisto, nekaj malega bodo nanesle tudi obresti. Ampak to je druga zgodba. No, in tak XY Photography, ki mu je uspelo posneti nekaj dobrih fotk, bi rad postal slaven in znan. Tudi to ni nič napačnega, vsak si želi svojih 5 minut slave. Problem je, kako priti do tja. Na eni strani z delom, na drugi s ceno. Tisto prvo še nekako gre, drugo pa praviloma zelo slabo. Celo tako slabo, da marsikdo da raje fotke zastonj od sebe. Vem, o tem sem že pisal, a bo treba še. In to veliko. Zadnjič sem bral o enemu fantu, ki je fotkal nek koncert, fotke so bile všeč bendu in jim jih je odstopil zastonj. Eden od komentarjev je bil, da gre tako rekoč za sosedsko pomoč. Pa gre res? Kaj naj bi bila sosedska pomoč? Recimo, Franc rabi pomoč pri obiranju grozdja, pokliče Lojzeta in še par prijateljev, gredo v akcijo, v enem dnevu oberejo, sprešajo, zvečer naredijo žur in vsi so srečni. Potem Lojze rabi Franca, da mu pomaga obirat hruške in jabolka, ki jih bo sprešal, naredil nekaj soka, iz ostalega žganje. Ko bosta pobrala, se bosta vsedla za mizo in preizkušala lanski pridelek, oba bosta srečna. Tako nekako si predstavljam sosedsko pomoč. Kaj pa kaj bolj resnega, recimo da je tvoj sosed Tadej odvetnik? Ga lahko vprašaš za nasvet? Zakaj pa ne, verjetno te bo tudi zastopal po kakšni boljši ceni oziroma zaračunal kakšno uro manj. Sploh, če si ti recimo avtomehanik in mu boš kakšno malenkost na avotmobilu, ki jo lahko popraviš doma hitro popravil ali vsaj svetoval, kaj je potrebno narediti. Tudi fotografiranje je lahko medsoseska pomoč. Recimo Franceva najstarejša deklina se poroči, ti pridno pofotkaš poroko, na koncu še daš album. Vsakič boš od Franca dobil najboljše koline, vino ali kaj tretjega, odvisno od okoliša. Seveda smo se v vseh gornjih primerih izognili državi in plačilu davka, zato slednja tudi hoče svoje delež, kar je zopet nova zgodba. Kaj pa, ko hoče band tvoje fotke, ti pa jih daš zastonj? Ali pa kakšen časopis, ti pa daš fotografije samo zato, da bo spodaj omenjeno tvoje ime? Če bo band igral na tvoji poroki zastonj, super. Ampak zelo verjetno, da ne bo. Nekateri res igrajo zaradi lastne zabave, a večina jih hoče na koncu dneva videti denar. Če nič drugega strune, palčke in druge malenkosti stanejo, vključno z bencinom, vedno ne igraš pred svojim pragom. Tudi večina časopisov ne izhaja zaradi dobre volje lastnikov, ampak zaradi tega, ker bi radi zaslužili. Cena fotografij je zaradi "poceni" digitalne fotografije krepko padla, tako da fotograf zaradi ene objavljene fotke ne bi veliko zaslužil, a vseeno, zastonj fotka, tu, zastonj fotka tam, na koncu se pozna časopisu v plus, fotografu pa v minus. Enako je z bandom, fantje potrebujejo promocijo, se pravi fotke in objave, da jih bodo povabili na drug koncert ali veselico, kjer bodo lahko zaslužili kakšen euro. Gre torej za medsosesko pomoč? Ja, ampak enosmerno. In take nihče nima rad.

P.S.
Izvedel, da je v Sloveniji prodanih manj kot 30 Lightroom licenc. Capture One jih je več. Pri nekaj 1.000 fotografih, ki služijo ali želijo služiti kruh s fotografijo je to preprosto sramotno dejstvo. Tudi to je eden od razlogov za tako nizko ceno fotografij.

petek, 15. julij 2011

Pod hruško

Ko ne veš, kaj bi počel, gledaš liste, ki frfotajo v vetru, sonce se sem ter tja prebije skozi ... neumnosti pač. 599-ta objava. Gremo naprej, nedeljsko branje bo jubilejno.



sreda, 13. julij 2011

Neingrenze 5000T

 En skrajno neugleden fotoaparatek, ki prihaja iz Kitajske, a ima eno posebnost - tilt objektiv. Skratka, za review bi mi radi poslali 10 fotoaparatov (ja, 10) po ceni 80$ plus poštnina in carina, kar bi zneslo manj kot 100€. Redna prodajna cena je višja. Skratka, če koga zanima, naj sporoči, prinese denar in gremo v akcijo :D. Še dve povezavi, na njihovo stran:

http://www.neingrenze.com/#1 - uradna stran, kliknite na model 5000T
http://www.flickr.com/search/?q=neingrenze+5000t&f=hp   - Flickr zbirka fotk s tem fotoaparatom

Ljubljana, z gradu

Ena z fisheye nastavkom, druga Nokton 40mm. Da je malo drugačno.


ponedeljek, 11. julij 2011

PODPRIMO BURGERJA!

Boštjan Burger se s prostorsko fotografijo ukvarja že vrsto let. V tem času je posnel na tisoče panoramskih posnetkov, ne le v Sloveniji, ampak tudi drugje po svetu. In pri nas se je pojavil problem, nekdo ga je prijavil informacijski pooblaščenki, češ, prepoznal se je na posnetkih. Uh, groza! Strah in trepet! Ker gre za umetniški projekt, ki ga večinoma (ali v celoti) financira Boštjan sam, skratka ni komercialno usmerjen, sem mnenja, da bi moral informacijski pooblaščenec nemudoma odstopiti od kakršnekoli preiskave. V nasprotnem primeru, če pride do zaprtja strani, smo naslednji na udaru vsi fotografi, v prvi vrsti ulični, nato sledijo krajinarji, no, morda bodo tiste, ki fotografirajo le živali pustili pri miru. Skratka, POVEJTE NAPREJ! Take neumnosti se preprosto ne smejo dogajati.

Futr

Ah, da ne bo samo črnobeli svet. Sicer pa, kuhat za eno osebo - dolgčas.




nedelja, 10. julij 2011

Nedeljsko branje XXIX - nazaj v analogno?

Been there, done that.

17 let v fotografiji in to v času največjih sprememb. Ok, tisto iz ročnega na avtomatsko ostrenje sem izpustil, vse ostalo pridno konzumiram. Priznam, komaj sem čakal, da so se digitalni fotoaparati pocenili in moj prvi digitalc je bil Fujifilm Finepix S6900. Igrača, ampak leto zatem je od doma šla vsa analogna oprema. Canon T90, cel kup objektivov, fleši, Yashica 124G, Canon AT-1, vse. Še dobro sem prodal, čeprav se je padec cen že začel. Že pred tem sem nosil skenirat filme v Manjano, potem pa doma obdelovat in se zabavat. Ampak ni bilo tisto pravo, čeprav je negativ dopuščal morje napak. Dia nisem nikoli maral, sem raje naštudiral nekaj negativ filmov. Ponavadi Fujifilm 200, v prostorih 800. Kodakovi odtenki mi niso bili všeč, sem se pa navdušil nad T-Maxom, ISO 400, če se ne motim. Krasno zrno, sploh, če mi je Diego razvil film.  Potem pa najprej pregled kontaktne kopije in nato naročevanje posnetkov. Za barvne filme sem se kar sam vsedel za Frontierko, nisem prepuščal drugim izdelave lastnih fotk. Pa še zabavno je bilo. Ampak prvi lastni digitalni fotkič je odpihnil vse to stran. Analogna fotografija je postala preteklost, čeprav se mi sem ter tja utrne solza za "tankom" in Yashico. Bi ju imel, pa bi se mi le prašila, že tako imam vse police natrpane. Zato o vračanju v analogno fotografijo niti najmanj ne razmišljam. Ja, večji dinamični razpon, večja ločljivost, me ne zanima. Večja kreativnost? Ta je v glavi. Ne moreš slediti napredku? Digitalci so že od leta 2008 vsi na visokem nivoju, morda ne dosega ISO 6400 ali 24 milijonov točk, a za domačo rabo več kot dovolj. Bi rad izkoristil stare objektive? Ni problema, micro 4/3, NEX, NX - vse gre gor, od 16mm filmskih objektivov dalje. Razen nostalgije ne vidim enega pametnega razloga, zakaj bi šel nazaj na analogno. Moja temnica je moj računalnik, tiskalnik sem pa zaradi pomanjkanja časa oddal prijatelju. Zame je preprosto, digital rules!

četrtek, 07. julij 2011

Naprodaj LCD monitor NEC 2090UXi

Zaslon je krasen, 20", ločljivost 1600x1200, podpira 100% sRGB, nizka poraba in super cena, 220€ :). Ja, vem, za ta denar dobiš novega 22", ampak ta NEC nov še vedno stane cca 650€. Se že ve, zakaj. Ta model je zadnji pred profi, ki so stali še cca 2x več. Skratka, če koga zanima, naj se čimprej javi.

Olympus E-P3 vs Panasonic GH2

Spodaj najdete primerjavo pri ISO 1600, 3200 in 6400. Olympus je naredil res odlično delo in prehitel Panasonica. Glede na to, da fotoaparata staneta približno enako, je odločitev morda lažja, morda težja. Oba fotkiča imata zaslon, občutljiv na dotik, a le Panasonic ima vrtljivega. Olympus ima manjše ohišje, Panasonic ima vgrajeno elektronsko iskalo. Olympus zna daljinsko upravljat bliskavico, Panasonic ne. Avtomatsko ostrenje je približno enako hitro, morda malce hitreje na Olympusu. Oba imata AVCHD in polni HD. Olympus ima vgrajen umirjevalnik slike, Panasonic prisega na umirjevalnik, vgrajen v objektive. Skratka, razlik in skupnih točk je kar nekaj, zato zna biti izbira malo težja. Kakorkoli, tisto, kar v tem trenutku močno vleče micro 4/3 voz, je izbira objektivov. Naj ima Sony boljšo kvaliteto slike, trenutno ima le dva fiksna objektiva in dva zum objektiva. Naveza Olympus-Panasonic pa preko 20, od tega 7 fiksnih. Sony pokriva območje od 24 do 300mm (z nastavki od 16mm fisheye dalje), micro 4/3 od 14 do 600mm. Sedaj pa še primerjave.

Olympus levo, Panasonic desno, ISO 6400

Olympus levo, Panasonic desno, ISO 3200

Olympus levo, Panasonic desno, ISO 1600
Vsekakor spodbudno, da je ISO 1600 pri obeh dokaj dober. ISO 3200 že malo kaže zobe, 6400 pa zgornja uporabna meja.

sreda, 06. julij 2011

Olympus E-P3, tretjič

Video. Po novem v polnem HD formatu, AVCHD, lahko pa tudi MJPEG. Po želji.



Drugi video pa samo za tiste z močno voljo in želodcem (svarilo pred tresenjem). Ko 8 minut ne pogruntaš, da fotoaparat snema ...



Tisti, ki si je pogledal vseh 8 minut in 21 sekund, kapo dol :).

torek, 05. julij 2011

Olympus E-P3, drugič

Kreativni filtri, za vse, ki se jim ne da ukvarjat z naknadno obdelavo na računalniku. Ne me spraševat, kateri je kateri, Diorama je najbolj očitna (tilt efekt), Pinhole je tudi znan, ostali pa po navdihu.

















ponedeljek, 04. julij 2011

Olympus E-P3, prvič

E-P3 je trenutno najboljši PEN. Morda celo najboljši fotoaparat iz serije micro 4/3. Tako na hitro, kaj so izboljšave - zaslon OLED, občutljiv na dotik. Izmenljivo držalo. Izboljšano tipalo in obdelava. Hitrejše avtomatsko ostrenje. Več točk za ostrenje. Vgrajena bliskavica. Kar nekaj novosti in tistih nekaj ur na Dunaju je bilo dovolj za ustvariti si prvi vtis. Fotoaparat je odličen, izboljšave ga res ponesejo korak naprej. Po občutku bi celo rekel, da ima ostrenje hitrejše, kot Panasonic GH2. To pomeni, da je Olympus res naredil veliko in se zelo potrudil. Prostora za nadaljne širitve je še kar nekaj, na primer vrtljiv zaslon in vgrajeno elektronsko iskalo. A vseeno, E-P3 je konkurenčen fotoaparat, z novimi objektivi pa predstavlja dobro izbiro za resne fotografe.

14-42mm z fisheye predlečo. Morda malo premalo široko.

Malo klasike ...

... in še malo klasike ...
Provansa sredi Dunaja.
V kavarni, Matjaž Intihar, e-Fotografija.

Mojster frizbija v črnobeli tehniki.
Še malo akrobacij.

Dioarama, prvič.

Diorama, drugič.
Še dva leteča mojstra, ISO pozabil na 3200. Ni slabo.


Tudi tukaj ISO 3200.