Ko govorimo o objektivih se največkrat pogovarjamo o ostrini, svetlobni moči in še morda o neostrini, zelo redko pa o sami uporabnosti objektiva. Primer, 135mm je krasen portretni objektiv, ampak za teleobjektiv malo prekratek. Klasičen 50mm objektiv je recimo veliko bolj uporaben, z njim se da brez težav narediti tudi kakšen portret, je bistveno širši kot 135mm in manjši. Ja, včasih tudi to šteje. Ok, vem, da na to gledam iz svoje perspektive, vsak ima namreč svoj pogled na to, kaj rabi. Ampak če nisi profi, kot smo recimo večina ZSFB blogerjev, potem nima smisla kupovat profi objektive, recimo 70-200 ali 24-70 f2,8. In zopet pridemo nazaj na 135mm proti 70-200mm. Razlika v sliki med 135mm in 200mm je manjša, kot bi si na prvi pogled mislil. Med 85mm in 200mm je razlika že lepo opazna, glede globinske ostrine pa ni take razlike na f1,8 ali celo na f1,4. In če vrnem nazaj k zum objektivom, pri meni je imel recimo 24-105 veliko večjo uporabno vrednost kot 24-70 kljub temu, da je drugi optično boljši in ima svetlejšo zaslonko. Tisti 35mm razlike je pomenilo menjavo z 70-200 oziroma sem lahko večinoma delal le z 24-105. Za rezervo pa zraven 35tka. Skratka, ko razmišljate o objektivih, razmišljajte tudi o njihovi uporabnosti. Se bo objektiv prašil ali delal je praviloma vprašanje uporabnosti. In čeprav amaterji denar v fotografijo vlagamo iz drugih nefotografskih projektov, je včasih smotrno imeti kaj manj, kot preveč. Med trgovci foto opreme namreč kroži ena zelo pametna misel, profesionalci imajo opremo, ki jo potrebujejo, amaterji pa opremo, ki si jo želijo. In tu nas lovijo.