Nedeljsko branje - iskanje prave rešitve

Ta rek sem verjetno že napisal, če ga nisem, je tu - profesionalci kupujejo tisto opremo, ki jo rabijo, amaterji pa tisto, ki jo želijo. S kolegom Lenartom Kučičem, ki piše za Delo, imava redni dopisovalski ping pong na fotografske teme. praviloma brezzrcalne fotkiče. Oba sva zabredla v micro 4/3, oba iščeva nove variante. S to razliko, da Lenart sem ter tja pofotka še kak film, pri meni te bojazni ni. Ampak sedaj tisto drugo, zgodovina. V luknjo brezzrcalnih fotkičev sem zašel predvsem zaradi obljube po manjših objektivih in fotoaparatih. In to obljubo so mi proizvajalci tudi izpolnili. Kilaža se je krepko zmanjšala, nabor objektivov pa paradoksalno povečal. Ampak to je druga zgodba. Tisto, kar bolj boli je kvaliteta slike. Sistem micro 4/3 tu prav lepo caplja za ostalimi, ki brez težav zmorejo višje občutljivosti, tu pa se zgodba konča pri ISO 800 oziroma 1600. Jasno, če si razvajen na Canon 5D ali Nikon D700, potem je to še bolj očitno, v drugih primerih niti ne toliko. Da ne bo pomote, za vsakdanje fotkanje in še kaj več so ti mali mlinčki super, a kaj, ko si razvajen. Lenart prihaja z drugačno zgodovino, doma se mu svaljka prav lep kompletek, na katerem piše Contax G in trije fenomenalni objektivi. Pa še nekaj krasnih starejših Minoltinih objektivov, ki bi najraje videli digitalca s polnim 35mm formatom. Contax je propadel že pred časom in zaenkrat nič ne kaže, da bi kdorkoli rad obudil to znamko. Na drugi strani pa Sony prav nič ne pokaže, da bo kaj brcal naprej z Alfami serije 850 oziroma 900.  Kup dobrih objektivov, pravih fotoaparatov pa nikjer. Možnih obvozov je kar nekaj, noben pa poceni. Od Alf serije 55/77, do NEXov in seveda nadaljevanje zgodbe micro 4/3 s kakšnim GX1 ali G3. Med najinim dopisovanjem sem začel malo bolj raziskovati RAW programe, Lightroom in Bibble Pro dobro poznam, DXOja in Capture One pa že lep čas nisem povohal. K Lenartu hitro letijo primerjave in nekako ugotoviva, da zna Lightroom najlepše posnemati klasični filmski šum, ostali pa to naredijo vsak po svoje. Eden je boljši pri eni stvari, drug pri drugi ... razlike seveda so in so prav lepo vidne. Pravzaprav odloča globina denarnice, za kaj si pripravljen dati kak evro, ostalo niti ni tako pomembno. Potem mi pa Lenart pošlje še RAW posnetke, narejene s Sony A100 in R1. Tu sledi presenečenje, Lightroom kot za šalo izpljune fotko pri ISO 3200, ki se je ne bi sramoval niti kateri novejši fotkič. Detajli še vedno vidni, šum zelo znosen, tudi pri 100% povečavi. A100 jo je malo slabše odnesel, a še vedno več kot zadovoljivo. Pri tem, da imata oba fotkiča za digitalno dobo zavidljivo starost, 6 oziroma 5 let. Oboje je odprlo novo poglavje, morda pa je investicija v programsko opremo bolj smiselna, kot kupiti nov fotkič? in najin ping pong se seveda nadaljuje. Kmalu bo CES, sledi mu CP+, potem pa že počasi Photokina. Leto bo več kot zanimivo in kakšen napredek bodo prinesla organska tipala, bomo še videli. Kakorkoli, stara oprema še zdaleč ni za odmet in kljub temu, da jih proizvajalci več ne podpirajo, se da z njimi narediti čisto spodobne fotke. In to je tisto, kar na koncu šteje.

Komentarji

  1. Baje, da bo letos enkrat kmalu A99, ki da bo FF (alfa mount). In potem enkrat kasneje še nekakšen hibrid med alfo in NEX (dvojni alfa in e-mount bajonet), tudi fullfrejm. Ko pride to tadrugo čudo ven, se bo pa res dalo nucat vse objektive...

    OdgovoriIzbriši
  2. Srecno novo leto. Tvoj blog vedno rad pogledam. Tudi sam razmišljam o micro 3/4, ker so mi Nikonovi SLR postali preveč glomazni, ampak kot si rekel se razvadiš.

    Uspešno še naprej!

    OdgovoriIzbriši
  3. Glejta, stvar je taka - malo ostro sem zapisal, ampak za večino, veliko večino fotk ne rabiš ISO 1600 in navzgor. Poleg tega LR in ostali prav lepo speglajo fotko in je tudi pri teh občutljivostih uporabna. Teža, velikost, tu ti mlinčki absolutno zmagajo. Je pa res, da ima vsak svoje prioritete.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave