Nedeljsko branje - prekletstvo objektivov

Pred leti sem prebral članek o enem fotografu, ki je večino svojega življenja fotografiral le z enim objektivom, mislim da s Konico Hexar RF in 45mm objektivom. In bil je odličen fotograf, do trenutka, ko si je kupil še en, 90mm objektiv. Po tem več ni znal tako dobro fotografirati in njegova pot je šla le še navzdol. Zgodba je resnična, žal sem pozabil tako ime fotografa kot članka, mi je pa ostal v spominu. Ok, verjetno pri večini ni tako, a vseeno je morala zgodba drugje, v poznavanju opreme. Predvsem objektivov. Zum objektivi naredijo iz fotografa lenobo, ki za efekt le zavrti obroč in si motiv približa ali oddalji. Razmišljanje se tu konča, kar je škoda. Za razširjanje obzorij je potrebno vzeti v roke en fiksen objektiv in ga spoznati do potankosti. Naučiti se njegov kot le z gledanjem, brez pomoči iskala. Preprosto pač videti motiv, kot ga bo zajel fotoaparat. In to ne velja le za ulično fotografijo, ampak bolj ali manj za vse priložnosti. Ko veš, kaj objektiv zajame se avtomatično postaviš tako, da boš imel vse, kar želiš v kadru. Stopiš bližje ali korak dlje, v stran, če je potrebno. Si omejen le z eno goriščnico, zato moraš začeti razmišljati. Predvsem kaj narediti, da bodo fotografije drugačne. Sam imam le en problem, sem tehničar. Ja, tisti, ki gleda na kvaliteto slike in čeprav gre za brezvezen posnetek, je potrebno analizirati po dolgem in počez. Enako je z objektivi, morajo biti ostri od roba do roba, ne glede na to ali je stal 2.000€ ali 50€. Tehničar pač, zaradi tega sem verjetno tudi dal skozi že preko 60 različnih objektivov. In sedaj razlagam, da je fiksen objektiv tisto pravo. Je, tako za učenje kot za delo. Pomaga spoznavati tiste meje, ki jih drugače nismo pripravljeni spoznati in stopiti preko njih. In to na koncu šteje.

Komentarji

  1. Pismo a zato ne znam več fotografirati...:)
    Se strinjam. Ker pa nisem tehničar ozroma mogoče sem pa delam s preveč omejenim proračunom za objektive pa gre zadeva malo drugače. Kupim objektiv in ga potem mučim na vse pretege, da najdem način, da da kaj od sebe. Bolj ali manj uspešno seveda. Kakor pač nanese. Fiksni objektivi so seveda nekaj posebej zabavnega ravno zato, ker imaš zoom na noge in da si jih ne obrabiš se navadiš na opremo. Sem slišal da se nekateri ne navadijo, da jih je groza teh objektivov. Mislim, da je tudi "čisto napačna" vaja včasih poučna - postaviš se pač nekam in potem s fiksnim objektivom poskušaš kader tako zajeti, da je v njem kaj zanimivega in da ni čisto "mimo". Kakor koli, početi je treba karkoli kar je zabavno in zanimivo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ha in res je tako. Sam imam po nakljucju prav tako hexanon AR le da je 57mm in vse 'resnejse' stvari naredim z njim. Mogoce si zato ne upam kupit drugega objektiva :)). Pa vseeno to ni hec, saj je nekaj na tem. Imam se tiste kit in se kak drug objetktiv, vendar se za njimi ne pocutim tako suveren kot za 57tko. Nekak mi daje obcutek, da vem kaj delam, kaj bom dobil ven, vsaj z dosti vecjo verjetnostjo kot pri ostalih. No res je, da ne fotografiram vsak dan, vasih niti vsak teden ne. Ocitno pa se moras stvari posvetit da postane tvoje orodje in potem ona poje tako kot ti hoces, ne pa da ti tehnika dirigira kaj bos pocel. In prav te tehnicisticne novosti zapeljejo veliko vecino ljudi, da jim naseda in se jim pusti voditi. Kar poglejmo glasbene ustvarjalce, kako redki so tisti, ki jim je uspelo elektronske novosti obrniti na svoj nacin v nekaj dobrega; velika vecina je pofla.
    Pa drugace sem, tehnicni tip in hocem, da stvari funkcionirajo kot treba. Problem je najbrz kje postavis mejo in koncept...

    lp iztok

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave