Nedeljsko branje - Sveta Trojica

Brez skrbi, je fotografsko branje, ne versko. Ali pač? Poleg tega, da fotografi verujemo vsak v svojo znamko, imamo ponavadi še kakšne manjše bogove ali svetnike, ki jim z drugimi besedami rečemo objektivi. Z njimi se ponavadi začnemo ukvarjati zelo zgodaj, takoj, ko se odločimo za našo veroizpoved. Nekateri ostanejo s prvimi patroni dolgo časa, drugi jih hitro zamenjajo, skratka, vsak si sam sestavi svoj nabor  malih bogov oziroma svetnikov, pardon, objektivov. Sedaj pa k Sveti Trojici, ki ima v fotografiji svoj pomen in je praviloma vezan na objektive s stalno goriščnico. Pravilo je preprosto, široki, srednji in teleobjektiv. Največkrat za ulično fotografijo oziroma splošno rabo, splošno uveljavljene goriščnice 28, 45 in 90 mm. Še ena malenkost, objektivi so praviloma svetlobno močni, se pravi vsaj f2,8 ali manj. Zaslonka f1,4 za vse tri? Zakaj pa ne. Koga to morda spomni na kaj? Jep, Contax je imel točno tako kombinacijo goriščnic.  Moja prva sveta trojica je bila še analogna, Canon AT-1 in objektivi 24, 50 in 100 mm. Majhna torbica, prostor za nekaj filmov in akcija. Digital je naredil spremembo, 20, 35, 135 mm. Ok, morda bi bila kakšna 85tka bolj uporabna, a vendar je Canonova 135tka res odlična zadeva. 35tka je moj glavni objektiv, 20tka pa je zamenjala 24tko, ko sem hotel še malce širši kot. Canonov 24 mm f1.4 (obe varianti) sta boljši, kot Sigma 20 mm, a ima slednja še nekaj milimetrov več in rahlo zaprta daje čisto spodobne rezultate. Tako spodobne, da sem Zeissa 21 mm f2,8 kar lepo odmislil. V svetu micro 4/3 je stvar bolj podobna klasiki, 12, 25 in 45 mm. Prevedeno na 24, 50 in 90 mm. Včasih pa to trojico nadomesti le en, Panasonicova palačinka 14 mm. Prišel v kompletu z GF2 in najprej sem ga mislil prodati, potem pa premislil. Majhen, a uporaben in s hitrim ostrenjem. Tako velik, da gre brez težav v malo večji žep skupaj s fotoaparatom.
Namen Svete Trojice je torej jasen, z nekaj objektivi pokriti glavne gorščnice, ki so zanimive za večino "normalnih" situacij, s katerimi se srečuje fotograf. A če so goriščnice sedaj jasne, kako je z njihovo dosegljivostjo? V svetu polnega 35 mm formata ni težav, izbire je kar nekaj, veliko tudi na račun zgodovine. V APS-C svetu pa se vse skupaj obrne na glavo. Nikon je recimo poskrbel za krasen 35 mm f1,8 objektiv, uporaben je tudi 50 mm in 85 mm, zmanjka pa pri širokem kotu. Niti enega objektiva ni na voljo. Pri Canonu je še slabše, 35 mm f2 je sicer čisto spodoben, a krepko zastarel, prav tako 50 mm f1.8, ki pa je na srečo vsaj zelo poceni. Tudi tu manjka širokokotnik. Pentax ima nekaj zanimivih palačink, zopet brez širokokotnika, tudi Sony nekaj brca v tej smeri in da, pravilno ste ugotovili, širokokotnika tudi tu ni. Stanje se izboljša med brezzrcalnimi fotoaparati, Sony ima pokrite goriščnice 24, 35 in 75 mm, največ izbire pa ima sistem micro 4/3, ki pokriva 24, 28, 40, 50 in 90 mm. Tu je še sveže najavljen Fujifilm X1 Pro, z eno majhno lepotno napako v ceni. Vse ostalo bolj ali manj štima, tudi goriščnice, 28, 50 in 90 mm.
Za konec le še o teži, Canonova trojica skupaj s fotoaparatom tehta slabe 3 kilograme, micro 4/3 pa 850 gramov. Če zamenjam 12tko s 14tko, pa še 50 gramov manj. Le s čim je lažje hoditi po svetu?

P.S.
Canon ostaja. Sem ter tja me kdo še vedno prosi za kakšno resno delo in tam je micro 4/3 bolj za moje zadovoljstvo in rezervo, kot končni izdelek. Teže pa se mi ne da okoli prenašat, ne. Pa krasne tilt objektive imam na Canonu, jih bo potrebno kaj odprašit :).

Komentarji

  1. Za Pentax ne bo držalo : če pustimo fišaj, začnejo pri 14mm - precej konjski objektiv, v razredu palačink pa imajo 15mm, ki ga odlikuje izredno majhno popačenje in zunanje mere, pa tudi 21 mm je na APS_C še prav lepo širokokoten ?
    Aja, niso pa 1,4...

    OdgovoriIzbriši
  2. Se opravičujem, ta dva objektiva sem pa res spregledal. Pa čisto spodobna sta, medtem ko je 14tka prava krava :).

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave