Instagram 2

petek, 26. oktober 2012

Pogreb

Ena od tistih stvari, ki jih ljudje že po naravi ne maramo, kaj šele fotografiramo. A vseeno greš na pogreb, še posebej, če pokliče prijatelj in te prosi, če fotografiraš. Ne moreš odkloniti, ne gre. Globoko vdahneš. Pustiš čustva ob strani. In vzameš fotič v foke. Svojci in sorodniki žalujejo za pokojnikom, se od njega zadnjič poslavljajo, ti pa ne veš, koliko se jim lahko približaš, da pri fotografiranju ne bi bil vsiljiv. Najraje bi imel 1000mm objektiv, se postavil 100 metrov stran in fotografiral. Pa ne gre.Vzameš najbolj tiho zadevo in počasi, a vztrajno kradeš trenutke. Ni jih veliko, a na koncu so vredni. Upam, da ne samo meni, ampak tudi svojcem. In njim prav posebna zahvala, da so dovolili to objavo. Ne vem zakaj, ampak moral sem jo deliti naprej.





4 komentarji:

  1. Koliko te nesrečne žalosti... :(

    OdgovoriIzbriši
  2. Simona, če je to uspelo, da se vidi žalost, pomeni, da mi je uspelo. Ja, vem, grozno se sliši.

    OdgovoriIzbriši
  3. ...Alan,odlična reportaža!Posebno prva fotografija,ki pove vse.Tih brzzrcalec in širokokotnik je pravi recept.

    OdgovoriIzbriši