Instagram 2

ponedeljek, 30. januar 2012

Skodelica čaja

Bolj poredko v baru, a za razliko stara klasika, Earl Grey. Jan, hvala :).



nedelja, 29. januar 2012

Nedeljsko branje - Sveta Trojica

Brez skrbi, je fotografsko branje, ne versko. Ali pač? Poleg tega, da fotografi verujemo vsak v svojo znamko, imamo ponavadi še kakšne manjše bogove ali svetnike, ki jim z drugimi besedami rečemo objektivi. Z njimi se ponavadi začnemo ukvarjati zelo zgodaj, takoj, ko se odločimo za našo veroizpoved. Nekateri ostanejo s prvimi patroni dolgo časa, drugi jih hitro zamenjajo, skratka, vsak si sam sestavi svoj nabor  malih bogov oziroma svetnikov, pardon, objektivov. Sedaj pa k Sveti Trojici, ki ima v fotografiji svoj pomen in je praviloma vezan na objektive s stalno goriščnico. Pravilo je preprosto, široki, srednji in teleobjektiv. Največkrat za ulično fotografijo oziroma splošno rabo, splošno uveljavljene goriščnice 28, 45 in 90 mm. Še ena malenkost, objektivi so praviloma svetlobno močni, se pravi vsaj f2,8 ali manj. Zaslonka f1,4 za vse tri? Zakaj pa ne. Koga to morda spomni na kaj? Jep, Contax je imel točno tako kombinacijo goriščnic.  Moja prva sveta trojica je bila še analogna, Canon AT-1 in objektivi 24, 50 in 100 mm. Majhna torbica, prostor za nekaj filmov in akcija. Digital je naredil spremembo, 20, 35, 135 mm. Ok, morda bi bila kakšna 85tka bolj uporabna, a vendar je Canonova 135tka res odlična zadeva. 35tka je moj glavni objektiv, 20tka pa je zamenjala 24tko, ko sem hotel še malce širši kot. Canonov 24 mm f1.4 (obe varianti) sta boljši, kot Sigma 20 mm, a ima slednja še nekaj milimetrov več in rahlo zaprta daje čisto spodobne rezultate. Tako spodobne, da sem Zeissa 21 mm f2,8 kar lepo odmislil. V svetu micro 4/3 je stvar bolj podobna klasiki, 12, 25 in 45 mm. Prevedeno na 24, 50 in 90 mm. Včasih pa to trojico nadomesti le en, Panasonicova palačinka 14 mm. Prišel v kompletu z GF2 in najprej sem ga mislil prodati, potem pa premislil. Majhen, a uporaben in s hitrim ostrenjem. Tako velik, da gre brez težav v malo večji žep skupaj s fotoaparatom.
Namen Svete Trojice je torej jasen, z nekaj objektivi pokriti glavne gorščnice, ki so zanimive za večino "normalnih" situacij, s katerimi se srečuje fotograf. A če so goriščnice sedaj jasne, kako je z njihovo dosegljivostjo? V svetu polnega 35 mm formata ni težav, izbire je kar nekaj, veliko tudi na račun zgodovine. V APS-C svetu pa se vse skupaj obrne na glavo. Nikon je recimo poskrbel za krasen 35 mm f1,8 objektiv, uporaben je tudi 50 mm in 85 mm, zmanjka pa pri širokem kotu. Niti enega objektiva ni na voljo. Pri Canonu je še slabše, 35 mm f2 je sicer čisto spodoben, a krepko zastarel, prav tako 50 mm f1.8, ki pa je na srečo vsaj zelo poceni. Tudi tu manjka širokokotnik. Pentax ima nekaj zanimivih palačink, zopet brez širokokotnika, tudi Sony nekaj brca v tej smeri in da, pravilno ste ugotovili, širokokotnika tudi tu ni. Stanje se izboljša med brezzrcalnimi fotoaparati, Sony ima pokrite goriščnice 24, 35 in 75 mm, največ izbire pa ima sistem micro 4/3, ki pokriva 24, 28, 40, 50 in 90 mm. Tu je še sveže najavljen Fujifilm X1 Pro, z eno majhno lepotno napako v ceni. Vse ostalo bolj ali manj štima, tudi goriščnice, 28, 50 in 90 mm.
Za konec le še o teži, Canonova trojica skupaj s fotoaparatom tehta slabe 3 kilograme, micro 4/3 pa 850 gramov. Če zamenjam 12tko s 14tko, pa še 50 gramov manj. Le s čim je lažje hoditi po svetu?

P.S.
Canon ostaja. Sem ter tja me kdo še vedno prosi za kakšno resno delo in tam je micro 4/3 bolj za moje zadovoljstvo in rezervo, kot končni izdelek. Teže pa se mi ne da okoli prenašat, ne. Pa krasne tilt objektive imam na Canonu, jih bo potrebno kaj odprašit :).

četrtek, 26. januar 2012

nedelja, 22. januar 2012

Nedeljsko branje - fotografske knjige

Tiste, prave, ne priročniki. Načeloma je tako, začneš se učiti iz priročnikov, naslednji korak so knjige mojstrov tega poklica, predvsem njihove monografije. Slednje so tisto pravo čtivo, ki pomagajo na poti navzgor. Seveda, vsak ima svoj pogled, kaj mu je všeč in temu primeren je potem tudi izbor avtorjev. Moja knjižnica trenutno obsega približno 25 knjig, s priročniki vred še bistveno več. Med avtorji so od obveznega Bressona in Newtna še cela paleta ostalih, v zadnjem času kraljuje Anton Corbijn. Kar nekaj knjig sem privlekel iz Londona, v eni knjigarni so jih imeli po 5 funtov, na koncu so bile knjige težje, kot ostala prtljaga. In meni najljubša - Horst, portreti. Pogledaš fotke hollywoodskih div iz 30tih in 40tih let ... i tata bi to znao ...

Eden od naslovov.

petek, 20. januar 2012

Olympus 12-50mm f3.5-6.3

Primerjava velikosti, Olympus 12-50 je na sredini in je malo večji, kot Panasonicov 14-42 ter malo manjši, kot 14-140.
 Olympus lepo dopolnjuje zbirko objektivov za micro 4/3 in zadnja pridobitev je nekaj posebnega. Njihov prvi fly-by-wire oziroma objektiv z elektronskim spreminjanjem goriščnice. Točno tako, kot to že imajo mnogi kompakti. Seveda sledi vprašanje, zakaj? Odgovor je preprost, zaradi videa. Olympus pri tem ni imel v mislih toliko profi snemalce, ampak tistih 99%, ki to počno za domačo rabo. A kljub temu ima objektiv tudi možnost ročnega spreminjanja goriščnice, če želiš to narediti hitreje in eno zanimivo posebnost, makro način. Ja, čisto pravi makro način. Ostrenje je zelo tiho in hitro, ni sicer med manjšimi in če bi še imel zaslonko f2.8-4.0, bi bil odlična izbira. Ok, morda ta objektiv še kdaj pride :). Spodaj je nekaj primerjav, na koncu makro posnetki in video.



Ja, lepa zaslonka :).



Neostrina v makro načinu malo samosvoja, a znosna.


sreda, 18. januar 2012

Naprodaj - for sale!

Torej, nekaj stvari naprodaj. Za začetek, adapter za 4/3 objetkive na micro 4/3, zelo malo rabljen in ker je zadnji 4/3 objektiv šel od hiše, ga več ne rabim. Cena 90€.



Druga stvarca, objektiv Cosmicar 75mm f1.4, televizijski objektiv z M25 navojem in adapterjem na micro 4/3. Lepo pokrije celo površino 4/3 tipala, kako je z NEXom pa nisem preizkušal. Cena 120€ vključno s pokrovčkom, a brez zadnjega pokrovčka. Oboje skupaj še kakšen evro dol ... Ostale informacije pa na alan.orlic ( A ) gmail.com





nedelja, 15. januar 2012

Nedeljsko branje - nakup brezzrcalca

Ok, o paradoksih brezzrcalcev sem že veliko napisal in upam, da nisem preveč ljudi odvrnil od nakupa :). Obdelamo še nakup? Verjetno bi bilo lažje narisat kakšno infografiko, bom vseeno poizkusil kaj pametnega napisat. Za začetek, zakaj sploh brezzrcalca in ne klasični DSLR? Mene je potegnilo predvsem velikost samih fotoaparatov in zmogljivost. Ok, so počasnejši, kot DSLRji, ali pa tudi ne. Kakor kdaj. Predvsem so veliko odzivnejši, kot večina kompaktov in meni je to že en pomemben podatek. Druga stvar, menjava objektivov. Ko želim fotkič stisniti v žep, dam gor 14tko in ni prav veliko večji, kot kakšen kompakt. Vzamem manjšo torbico, dam notri štiri objektive in s fotoaparatom vred je skupna teža dober kilogram. In na koncu dneva, ko preštejem, koliko fotk sem naredil z brezzrcalcem ali DSLRjem, je razmerje 10:1. Majhen fotoaparat, manj te opazijo, lažje fotkaš. Velikokrat te niti ne jemljejo resno, kar je seveda dodatna prednost. Sedaj pa, kaj oziroma kako kupiti? Če ostaneš le pri osnovnih objektivih, z nobenim ne zgrešiš. Niti z Nikon 1 serijo ne, ki ima trenutno najmanj lečovja. Ampak takoj, ko se odmakneš od osnove, ti preostaneta le dva resna kandidata, micro 4/3 in Sony NEX. Kaj ta dvojica ponuja? Na eni strani visok ISO, na drugi cel kup objektivov. Ampak predno obdelam objektive, še nekaj o samem delu. Večina brezzrcalcev nima iskala, elektronskega seveda. Tako da se fotka z velikim LCD zaslonom, kar v praksi ni nič narobe. Novi zasloni so velikokrat celo tako dobri, da so lepo vidni tudi na soncu. Problem je drugje, pri daljših objektivih in ročnemu ostrenju. Tam pride elektronsko iskalo še kako prav. Resni kandidati so le trije, Sony NEX7 in dva Panasonica, GH2 ter G3. Res je, se da dokupit iskalo tako za NEX 5N kot za vse Olympuse in Panasonice, razen GF3, a to podraži sam nakup fotoaparata. Naslednje vprašanje je uporaba izmenljive bliskavice, rabiš, ne rabiš? Če je odgovor da, potem le Sony NEX7 in seveda vsa micro 4/3 falanga, zopet brez GF3. In še zadnje vprašanje, fiksni objektivi. Jasno, micro 4/3 tukaj vodijo, a tudi sistem NEX ima kar nekaj zanimivih objektivov. Manjkajo mu predvsem širokokotni, razen 16tke ni nič širšega. Skratka, pred nakupom se splača razmisliti ne le o sami kvaliteti slike, ampak tudi o tem, kaj bodo naslednji nakupi. ti namreč zagotovo pridejo, slej kot prej :).

četrtek, 12. januar 2012

Olympus 45mm vs Canon 50mm, f1.8

Hm, nisem si mogel kaj, da ju ne bi primerjal. Ok, skrajno butasta primerjava, ostrina me niti najmanj ni zanimala, ampak neostrina. Lepo se vidi razlika v sestavi leč in način, kako izrišeta ozadje. Bo treba enkrat v kakšen park, spotoma dobiti še kakšno Canonovo 85tko in primerjat. Na obeh fotkah Olympus leco, Canon desno.



Canon ima bolj trdo neostrino, Olympus jo bo zna leše zmehčat. Se lepo vidi tako na lučeh kot na ostalih objektih v ozadju.

nedelja, 08. januar 2012

Nedeljsko branje - prekletstvo objektivov

Pred leti sem prebral članek o enem fotografu, ki je večino svojega življenja fotografiral le z enim objektivom, mislim da s Konico Hexar RF in 45mm objektivom. In bil je odličen fotograf, do trenutka, ko si je kupil še en, 90mm objektiv. Po tem več ni znal tako dobro fotografirati in njegova pot je šla le še navzdol. Zgodba je resnična, žal sem pozabil tako ime fotografa kot članka, mi je pa ostal v spominu. Ok, verjetno pri večini ni tako, a vseeno je morala zgodba drugje, v poznavanju opreme. Predvsem objektivov. Zum objektivi naredijo iz fotografa lenobo, ki za efekt le zavrti obroč in si motiv približa ali oddalji. Razmišljanje se tu konča, kar je škoda. Za razširjanje obzorij je potrebno vzeti v roke en fiksen objektiv in ga spoznati do potankosti. Naučiti se njegov kot le z gledanjem, brez pomoči iskala. Preprosto pač videti motiv, kot ga bo zajel fotoaparat. In to ne velja le za ulično fotografijo, ampak bolj ali manj za vse priložnosti. Ko veš, kaj objektiv zajame se avtomatično postaviš tako, da boš imel vse, kar želiš v kadru. Stopiš bližje ali korak dlje, v stran, če je potrebno. Si omejen le z eno goriščnico, zato moraš začeti razmišljati. Predvsem kaj narediti, da bodo fotografije drugačne. Sam imam le en problem, sem tehničar. Ja, tisti, ki gleda na kvaliteto slike in čeprav gre za brezvezen posnetek, je potrebno analizirati po dolgem in počez. Enako je z objektivi, morajo biti ostri od roba do roba, ne glede na to ali je stal 2.000€ ali 50€. Tehničar pač, zaradi tega sem verjetno tudi dal skozi že preko 60 različnih objektivov. In sedaj razlagam, da je fiksen objektiv tisto pravo. Je, tako za učenje kot za delo. Pomaga spoznavati tiste meje, ki jih drugače nismo pripravljeni spoznati in stopiti preko njih. In to na koncu šteje.

četrtek, 05. januar 2012

Fujifilm X10 in Canon S100

Nak, ne bo testa. Samo fotke primerjav pri visoki občutljivosti.Tretji fotoaparat je Panasonic GF2. Zadeva je prav zanimiva, namreč kaže na to, da so kompakti na eni strani zlezli zelo visoko. Res visoko, preko prvih DSLRjev. A po drugi strani se pokaže nemoč majhnega objektiva. Še mini uganka, kateri je kateri fotoaparat? Klik na fotko slednjo seveda poveča :).

ISO 400

ISO 800

ISO 800

ISO 3200

ISO 3200





nedelja, 01. januar 2012

Nedeljsko branje - iskanje prave rešitve

Ta rek sem verjetno že napisal, če ga nisem, je tu - profesionalci kupujejo tisto opremo, ki jo rabijo, amaterji pa tisto, ki jo želijo. S kolegom Lenartom Kučičem, ki piše za Delo, imava redni dopisovalski ping pong na fotografske teme. praviloma brezzrcalne fotkiče. Oba sva zabredla v micro 4/3, oba iščeva nove variante. S to razliko, da Lenart sem ter tja pofotka še kak film, pri meni te bojazni ni. Ampak sedaj tisto drugo, zgodovina. V luknjo brezzrcalnih fotkičev sem zašel predvsem zaradi obljube po manjših objektivih in fotoaparatih. In to obljubo so mi proizvajalci tudi izpolnili. Kilaža se je krepko zmanjšala, nabor objektivov pa paradoksalno povečal. Ampak to je druga zgodba. Tisto, kar bolj boli je kvaliteta slike. Sistem micro 4/3 tu prav lepo caplja za ostalimi, ki brez težav zmorejo višje občutljivosti, tu pa se zgodba konča pri ISO 800 oziroma 1600. Jasno, če si razvajen na Canon 5D ali Nikon D700, potem je to še bolj očitno, v drugih primerih niti ne toliko. Da ne bo pomote, za vsakdanje fotkanje in še kaj več so ti mali mlinčki super, a kaj, ko si razvajen. Lenart prihaja z drugačno zgodovino, doma se mu svaljka prav lep kompletek, na katerem piše Contax G in trije fenomenalni objektivi. Pa še nekaj krasnih starejših Minoltinih objektivov, ki bi najraje videli digitalca s polnim 35mm formatom. Contax je propadel že pred časom in zaenkrat nič ne kaže, da bi kdorkoli rad obudil to znamko. Na drugi strani pa Sony prav nič ne pokaže, da bo kaj brcal naprej z Alfami serije 850 oziroma 900.  Kup dobrih objektivov, pravih fotoaparatov pa nikjer. Možnih obvozov je kar nekaj, noben pa poceni. Od Alf serije 55/77, do NEXov in seveda nadaljevanje zgodbe micro 4/3 s kakšnim GX1 ali G3. Med najinim dopisovanjem sem začel malo bolj raziskovati RAW programe, Lightroom in Bibble Pro dobro poznam, DXOja in Capture One pa že lep čas nisem povohal. K Lenartu hitro letijo primerjave in nekako ugotoviva, da zna Lightroom najlepše posnemati klasični filmski šum, ostali pa to naredijo vsak po svoje. Eden je boljši pri eni stvari, drug pri drugi ... razlike seveda so in so prav lepo vidne. Pravzaprav odloča globina denarnice, za kaj si pripravljen dati kak evro, ostalo niti ni tako pomembno. Potem mi pa Lenart pošlje še RAW posnetke, narejene s Sony A100 in R1. Tu sledi presenečenje, Lightroom kot za šalo izpljune fotko pri ISO 3200, ki se je ne bi sramoval niti kateri novejši fotkič. Detajli še vedno vidni, šum zelo znosen, tudi pri 100% povečavi. A100 jo je malo slabše odnesel, a še vedno več kot zadovoljivo. Pri tem, da imata oba fotkiča za digitalno dobo zavidljivo starost, 6 oziroma 5 let. Oboje je odprlo novo poglavje, morda pa je investicija v programsko opremo bolj smiselna, kot kupiti nov fotkič? in najin ping pong se seveda nadaljuje. Kmalu bo CES, sledi mu CP+, potem pa že počasi Photokina. Leto bo več kot zanimivo in kakšen napredek bodo prinesla organska tipala, bomo še videli. Kakorkoli, stara oprema še zdaleč ni za odmet in kljub temu, da jih proizvajalci več ne podpirajo, se da z njimi narediti čisto spodobne fotke. In to je tisto, kar na koncu šteje.