Instagram 2

petek, 31. avgust 2012

Stara Ljubljana

Tam pod gradom znajo biti zanimiva notranja dvorišča ...

ponedeljek, 27. avgust 2012

nedelja, 26. avgust 2012

Nedeljsko branje - fotografiram celo poroko za 250€

Na Facebooku je Jure Makovec odprl vročo temo, ceno poročne fotografije in s tem sprožil pravi plaz odgovorov. Glavna ideja je ta, da novinci zbijajo cene in s tem onemogočajo tistim, ki se želijo s fotografijo preživeti neko normalno preživetje.
Začnimo pri ekonomiki. Recimo,da kot fotograf želim zaslužiti neko slovensko povprečje, recimo 1000€ mesečno, kar pri kolikor toliko dobremu računovodji znese 1500€ bruto. Sem je treba dodati še okoli 200, 300€ stroškov za amortizacijo opreme (kar računajte, 2 fotoaparata, vsi objektivi, računalnik, diskovna polja, programska oprema, da o poslovnem prostoru niti ne govorim), se pravi je potrebno zaslužiti vsaj 1800€ mesečno za neko normalno preživetje. To je recimo 8 porok po 250€, sobote so pa le štiri, največ 5. Ampak recimo, da so še drugi viri prihodka, kakšen stalen naročnik, a vseeno je težko. Zimski meseci so za poroke ponavadi dokaj sušni, zato je treba v poletnem času delati še več. In s 250€ res težko znese, če ti je fotografija poklic. Ampak če to delaš občasno, bolj za zabavo, je lahko tudi 250€ veliko. Kar večina novincev tudi počne. Vse se obrne tisti trenutek, ko želijo od fotkanja živeti in hitro uvidijo, da stvari niso tako enostavne in je potrebno ceno dvigniti. Skratka, začaran krog, v katerega prihaja čedalje več fotografov, ker je pač fotografiranje kul in lažje, kot polaganje ploščic ali zidakov. Se strinjam, res je, fotkanje je lahek denar. Ob tem bo marsikdo poskočil v zrak hitel razlagati, kaj pa športna fotografija, pa reportaže, itd? Pač rabiš dražjo opremo, več treninga in volje. Tako, naredil sem novo fronto. Arne Hodalič večkrat pove, fotografija je 1% talenta in 99% trdega dela in da ne bo pomote, trdega dela nobenemu ne oporekam. Želim povedati le to, da se zdi fotografski poklic marsikateremu mladiču super duper kul stvar in je za to pripravljen storiti marsikaj, v prvi vrsti sploh ne razmišljati o honorarju, ampak le o temu, da se bo njegovo ime nekje pojavilo. Kar seveda "grdi" založniki z veseljem pograbijo, zastonj je zastonj.
Kaj sploh preostane profijem? Težko delo, da dokažejo, da so boljši kot priložnostni "letalci" in si tako na dolgi rok pridobijo ime in stranke. Lahko se tudi organizirajo v cehovsko organizacijo in začnejo z inšpektorji preganjati vse tiste, ki niso v njej, čeprav je slednje bolj butanje z glavo v granitni zid. Glavni krivec je digitalna fotografija, ki je temeljito spremenila fotografski zemljevid in omogočila veliko hitrejše učenje, kot hobi pa je postala še bolj razširjena, kot kdajkoli prej. Zato bom rekel le, dekleta in fantje, ki želite postati profesionalni fotograf, veliko trdega dela in sreče.

ponedeljek, 20. avgust 2012

četrtek, 16. avgust 2012

ponedeljek, 13. avgust 2012

sreda, 08. avgust 2012

Tokina SD 300mm f2.8

Na kratko - želel sem si ga. Kupil sem si ga. Najprej, kaj sploh je ta zverina. V osnovi je to objektiv za Canon FD bajonet, ki je zaradi svoje kratke razdalje od roba bajoneta do tipala najbolj zoprn za uporabo na DSLRjih. Obvezno namreč potrebuje vmesni optični element, ki fotko krepko poslabša, doda morje kromatske aberacije in neko čudno neostrino. Na digitalcih čisto neuporabno. Da bi ga imel le za micro 4/3, ga je že zaradi cene škoda. Predelava na EF je možna, a draga, rešitev poseben zelo tanek FD adapter, ki ni ravno poceni. S prejšnim lastnikom sva malo barantala glede cene, kajti kljub predelavi bi lahko končal z dragim obtežilnikom za papir. Ko je prišel adapter, se kljub zagotovilom, da bo objektiv ostril na neskončnost, to ni zgodilo, najdaljša razdalja okoli 50 metrov. Premalo za resno delo in čas za resen razmislek. Domača predelava je bila ves čas nekje zadaj v mislih, prav tako pa misel, da gre kaj narobe in zadeva res postane obtežilnik za papir. Končna odločitev - pregled adapterja, pregled bajoneta in akcija - brušenje, vrtanje, rezanje. Rezultat - pridobljenih 450 metrov. Ok, še vedno ni neskončnosti, ampak razlika je očitna. Sedaj pa k fotkanju. Ročno ostrenje, ročna zaslonka, potrditev ostrenja. Jep, čip je vgrajen, sicer kaže f4.5, ampak ne moti. Nič ni potrebno popravljati v plus ali minus. S Canonom 5D II se da lepo ostrit, prav tako z Olympusom E-M5 (nekaj fotk je pri objavi Človeka z bombama). Ta objektiv je tako ali tako namenjen uporabi pri najbolj odprti zaslonki. Ostrina spodobna, če ga primerjam s Canonom 300mm f2,8 slabša (hm, a res), a po drugi plati gre za objektiv, ki stane osmino cene slednjega. In sploh ni slab. Primeri fotk pa spodaj, nekaj iz roke, večinoma z monopodom. Tja do 1/80s se da brez težav.

 Nekako tako je izgledalo na sredi dela.

 Pred zaključkom, preverjanje, če je nov bajonet na pravem mestu.

 In končni izgled. Batina, s 110mm premerom.

 Ulični koncert za test. Brez težav.







 Še nekaj nočnih. Časi okoli 1/80s (Exif je pripet)