Instagram 2

torek, 30. oktober 2012

#Dan202 Instagram

Zadeva potrebuje nekaj uvoda. Ni namreč čisto klasičen Instagram, ampak Sony RX100, ki je s pomočjo Eye-Fi kartice prenašal fotke na telefon, od tu pa na Instagram. Zakaj ravno instant juha, kot mu pravim? Ker omogoča preprosto povezavo z družbenimi omrežji, zame sta pomembna Facebook in Twitter. Kvadrat mi res ni najbolj všeč, a gre. Obdelava fotk načeloma minimalna. In Dan202? Super zadeva, odlični Elevatorsi, odlični pevci, Val 202 se je res potrudil. In Keani? Dobri, ampak je bil slovenski del vsaj zame veliko boljši. Še fotke.











nedelja, 28. oktober 2012

Nedeljsko branje - ponavljanje zgodovine

Se spomnite, ko so nas sredi devetdesetih poizkušala podjetja prepričati, da je nujno potreben nov format filma, APS? Naredili so nekaj fotoaparatov, predvsem kompaktnih, potem pa je zadeva hitro utonila v pozabo. No, iz tega se je razvilo tipalo podobne velikosti, kot jo je pokrival APS-C format, bila sta še H in P. Malo zgodovine za začetek. In ko sedaj gledam ponudbo fotoaparatov, imam občutek, da se bo zgodovina ponovila.
Photokina in celotno letošnje leto sta prinesla kar 8 FF fotoaparatov. Canon EOS 5D mark III,  6D, Nikon D800, D800E, D600, Sony A99, RX1, Leica M-E in M. Ok, če zadnja dva damo na stran, vsi ostali stanejo med 2.000 in 3.000 evri ali celo manj. Na drugi strani je poplava brezrcalcev, kar je bolj pomembno, Olympusu in Panasonicu je z zadnjimi modeli uspelo ujeti APS-C fotoaparate. Malo še zaostajajo, a so konkurenčni. In vmes, APS-C. Bolj ko ga gledam, manj mi je jasno, zakaj se ga proizvajalci sploh še oklepajo. Ni dosti manjši, kot FF, objektivi so veliki, zaradi zrcalca in drugih tehnikalij tako rekoč enako dragi za izdelavo, kot FF (cenejši deli, ni prizme, vse to poceni, a vseeno so zahtevnejši kot brezzrcalci), skratka nobene pametne konkurenčne prednosti. Pustimo ceno ob strani, ki seveda mami potrošnika, a sem mnenja, da se bodo veliki obrnili na eni strani na FF in na drugi na brezrcalce. Prehod zna biti dolg, pravi trend bomo videli šele na prihodnji Photokini, a upam si napovedati, da se od APS-C DSLRjev lahko poslovimo.

petek, 26. oktober 2012

Pogreb

Ena od tistih stvari, ki jih ljudje že po naravi ne maramo, kaj šele fotografiramo. A vseeno greš na pogreb, še posebej, če pokliče prijatelj in te prosi, če fotografiraš. Ne moreš odkloniti, ne gre. Globoko vdahneš. Pustiš čustva ob strani. In vzameš fotič v foke. Svojci in sorodniki žalujejo za pokojnikom, se od njega zadnjič poslavljajo, ti pa ne veš, koliko se jim lahko približaš, da pri fotografiranju ne bi bil vsiljiv. Najraje bi imel 1000mm objektiv, se postavil 100 metrov stran in fotografiral. Pa ne gre.Vzameš najbolj tiho zadevo in počasi, a vztrajno kradeš trenutke. Ni jih veliko, a na koncu so vredni. Upam, da ne samo meni, ampak tudi svojcem. In njim prav posebna zahvala, da so dovolili to objavo. Ne vem zakaj, ampak moral sem jo deliti naprej.





sreda, 24. oktober 2012

Čas za Salso!

Ne, ne bom težil z nastopi, ampak le s poziranimi fotkami, ki smo jih naredili na stopnicah v Festivalni dvorani. Stvar je treba opraviti čimprej, pari se postavijo, naredimo nekaj posnetkov, morda pade kakšna dobra ideja vmes ... ali pa si plesalka poškoduje gleženj. Ja, tudi to se zgodi. Pred tremi leti sem en par matral pol ure s skakanjem po zraku, pa ni bilo nič, tokrat je bil usoden prvi skok. O osvetlitvi sem začel razmišljati šele doma, tam sem jo avtomatično postavil in se mi je zdela ok. Pa ni, bi se dalo še malo bolje, čeprav le z dvema flešema. Jasno, pozabil na glavno stvar, amientalno svetlobo (prižgi luči, prižgi luči!!!), bo pač lekcija za naslednje leto. Kaj naj rečem drugega?










Ja, in po doskoku je šel gleženj ...

ponedeljek, 22. oktober 2012

Izštekani Neomi

Odlični glasbeniki, odlična glasba in oddaja, ki zaenkrat "broji sitno 003".  Če se bo uresničil črni scenarij, bo decembrska oddaja zadnja, kaj bo naprej, pa zaenkrat nič znanega. Do takrat pa uživajte, sekirali se bomo kasneje.
















nedelja, 21. oktober 2012

DSLR, adijo

Prejšni teden je šel še zadnji kos DSLR opreme od hiše. S težkim srcem na eni strani in kančkom solze v očesu, konec koncev so bili zrcalno refleksni fotiči moj stalni sopotnik več kot 18 let. Ampak ko ugotoviš, da si v zadnjem letu DSLR uporabljal manj kot desetkrat, je čas za resen razmislek. Je vredno imeti doma opremo, ki se predvsem praši ali je bolje, da gre v roke nekomu, ki jo bo uporabljal? Tri tedne mučenja, predvsem čustvenega vlakca smrti, na koncu je odločitev padla, gre od hiše. In je šel. Ostaja le še micro 4/3 in dva kompakta, oboje za moje delo zadostuje. Zadnje čisto resne stvari sem delal recimo le s Sonyem RX100, brez večjih težav. Naročnika niti ne briga, s čim je narejeno, važen je rezultat. Se sicer najdejo pacienti, ki nevemzaradičesa (pravzaprav tipično slovensko, če nimaš dragega avtomobila/velikega fotoaparata, potem sigurno nisi uspešen oziroma dober) znajo kaj reči, ampak se ne sekiram. Fotografija že nekaj časa ni moj glavni vir dohodka, pravzprav je postal zelo postranski, bolj zaradi zabave. Poslov si ne iščem, če me najdejo, prav, če ne, tudi prav. In zato, da bom na koncu dneva imel za morda za 5% boljši posnetek, ne rabim 3x dražje opreme. Saj razumem nekoga, ki se želi baviti s fotografijo in gleda vse profi reporterje na televiziji, ovešene z velikimi fotiči in še večjimi objektivi, to je tisto, kar je potrebno imeti. Večje je boljše. Res je, micro 4/3 in tudi NEXi ne zmorejo vsega, so počasnejši pri ostrenju, imajo slabšo kvaliteto slike, ampak ko grem z družino na sprehod, se mi 5kg foto nahrbtnika za to, da bom posnel nekaj malenkost boljših posnetkov ne da nositi s seboj. Povprečna teža moje torbice je okoli enega kilograma, notri pa objektivi, ki pokrijejo od 14 do 600mm (35mm ekvivalent). Ko grem fotkat Izštekane, imam tri fiksne z zaslonko f2.0 in manj. Kar je bolj pomembno, delo opravim enako dobro, kot prej z DSLRjem. Še več, fotič lepo prepoznava obraze, ostri na njih, niti fokusnih točk ne rabim spreminjati, pod/nadosvetlitev je bolj za rezervo. Skratka, da se. Brez večjih težav, globinske neostrine je malo manj, ampak bom že preživel. Nisem minDOF junkie, ni nobene potrebe po temu in ne boste verjeli, micro 4/3 celo ima nekaj globinske neostrine. Skratka, DSLR je odšel, niso pa z njim spakirale tudi sanje o naslednjem FFju. Zelo verjetno to ne bo Leica M, ampak bolj v stilu Sonya RX1 z izmenljivimi objektivi in upam z bolj normalno ceno. Do takrat pa bom živel z majhnim. Tipalom. In fotoaparatom.

petek, 19. oktober 2012

Elvis Jackson na Valu 202

Norci na odru, pod odrom, povsod :).