Olympus E-M1, Sony A7 (in zakaj nobenega ne bom imel)

Dva fotiča, ki si zaslužita vsak svojo obravnavo, ampak ju bom obdelal kar skupaj. Ker namreč razen, da sta oba brezzrcalca, podobne velikosti, teže in cene, se tu skupne lastnosti končajo. E-M1 je vrhunski delovni stroj (kolikor lahko micro 4/3 rečeš delovni stroj, čeprav v mojem primeru to je), A7 pa predstavlja najcenejši FF (full frame ali fotič, ki ima tipalo velikosti Leica formata - raje razložim, da ne bo pomote). Niti ne ciljata na isto ciljno skupino, čeprav mene oba mikata, ampak to je druga zgodba.
Naj za začetek povem, kaj me moti pri Olympusu E-M1. Velikost. Resno, samo to. E-M5 je tako lepo priročno majhen, malo večji, ko daš na njega baterijsko držalo, medtem ko je E-M1 že tak od začetka. Ok, lahko dodam še video, ampak tu Olympus nikoli ni bil močan. Od tu naprej se  začne avtocesta. Pravzaprav Autobahn, brez omejitve hitrosti.  PDAF ostrenje, ki je v bistvu glavna prednost pred E-M5 dela čudeže. Daš gor star 4/3 objektiv in ta naenkrat začne delati čisto drugače. Ostri hitro in v nulo natančno. Elektronsko iskalo je HDTV (ok, pretiravam), informacij je milijon, skratka čisto resna zadeva. Gumbov je dovolj in še preveč, vsi so jasno uporabniško nastavljivi. Skratka, spodobna zverina. Le še video naj zrihtajo, ker je škoda, da bi bil umirjevalnik napol izkoriščen.
Sony A7 je na nek način preverjena zgodba. Tipalo je znano, EVF tudi, bajonet prav tako, celo oblika, ki je rahlo nesramno povzeta po Minoltini X seriji. Pravzaprav je zame največje razočaranje ravno oblika. Sem upal na NEX6/7 varianto, EVF ob strani se namreč odlično obnese, pa še fotič je lahko nižji, nima bunke na sredini. Ki je v tem primeru bolj zaradi izgleda kot kaj bolj resnega. Seveda sva z Lenartom preizkušala predvsem stare objektive, kar bo počelo kar nekaj uporabnikov. Tu si brez peakinga oziroma označevanja ostrine mrzel, EVF še ni prišel tako daleč. Sploh pri odprtih zaslonkah, recimo f1.4, se je najbolje zateči k povečavi, če to seveda dopušča čas. Ampak končni občutek je kar pravi. 
Zdaj pa k podnaslovu. Oba sta huda fotiča. Res dobra. Oba bi takoj imel. Ampak sta overkill. E-M1 bi še imel, če bi bil enako velik, kot E-M5, pa še to pod vprašajem. Glede na to, da kvaliteta fotk ni napredovala in da je glavni napredek avtomatsko ostrenje (kar sicer pride zelo prav), je cena za to nadgradnjo vsaj meni krepko previsoka. Isto težavo ima A7, pravzaprav dve. Zaradi FF ne bom imel nobene nove stranke, pa tudi če bi imel, ima A7 pomanjkanje AF objektivov. Je krasen fotič za vse, ki želijo preizkušat stare objektive, ampak z njimi se ne moreš iti resnega dela. Peaking preprosto ni toliko zanesljiv, kot je bil svoje dni splitscreen. In kaj sedaj? Nič, imam čisto spodobno opremo, s katero lahko delam, naslednje leto je Photokina in stvari se bodo še zelo obračale.

Komentarji

Priljubljene objave