Nedeljsko branje: Živijo, Fujifilm

Moj prvi digitalc je bil Fujifilm. In drugi. S6900, ki mu je sledil S602. Z njima sem celo fotkal nekaj porok. Potem sem se preusmeril nazaj na Canona, enkrat rdeč, vedno rdeč. Moj prvi resni klasični fotič je bil AT-1, drugi T-90 (malo pogluglajte, če se vam da). Potem pa G3, 300D in tako naprej do 5D mark II. Če sem čisto iskren, saj bi takrat kupil S1-Pro, ampak zanj preprosto nisem imel denarja. Vmes še cel kup drugih mlinčkov, v zadnjem času predvsem micro 4/3 roba. Manjša, lažja, zame dovolj zmogljiva. Še posebej zadnji modeli s 16 milijonskim tipalom, ki jih močno približa APS-C fotoaparatom. Ampak ... ko enkrat povohaš polni Leica format (ok, najprej v analogni fotografiji in še dobrih 7 let digitalne 5tke), si želiš slej ko prej želiš nazaj. In sem pri drugem ampak. Moja ideja je bila, da bo to Sony A7. Ne, ni bil. Premalo objektivov, predragi objektivi, peaking ni to pri tej ločljivosti EVF za objektive pod F2.0. Srednjo pot je ponudil Fujifilm. X-E1, ki se trenutno prodaja po zelo ugodni ceni, celo tako ugodni, da se vam ga ne splača kupit rabljenega. Z 18-55 objektivom sta dobra kombinacija, tipalo je enako, kot ga imata X-E2 in X-T1 (ok, oba imata več PDAF točk, ampak v osnovi ni bistvenih razlik), tako da sem se odločil skočiti še na ta vlak. X-E1 ima kar nekaj stvari dobro pogruntanih, recimo izbirnik za čas, pod/nadosvetlitev, avtomatika, avtomatski ISO ... saj več ne rabiš. Pravzaprav pogrešam le prepoznavanje obrazov in hitrejše ostrenje (ja, vem, X-T1), to so me zadnji micro 4/3 zelo razvadili. Ampak gremo novim zmagam naproti. Drugače pa brez skrbi, micro 4/3 ostajajo, v malo manjšem obsegu.

Komentarji

Priljubljene objave