Nedeljsko branje - Fujifilm X-PRO2

Ni veliko fotoaparatov, ki bi bili na eni strani tako povezani z zgodovino kot sedanjostjo. Na eni strani je Leica, ki z M serijo trmasto vztraja pri skoraj 100 let stari zasnovi, na drugi Fujifilm, ki na novo odkriva že dolgo časa pozabljene prijeme, ki so postali zaradi tehnike na nek način zastareli. Ali pa tudi ne. Že X100 se mi je zdel zanimiv fotič, a je zame prišel malo prepozno, takrat sem bil že trdno zapisan micro 4/3. Leto kasneje, ko je prišel ven X-PRO1, se je slika začela bistriti, Fujifim se je resno odločil stopiti nazaj v foto svet in stvari so se začele počasi spreminjati. Kljub temu mi X-PRO 1 ni bil niti najmanj všeč, počasen, velik, nenatančno iskalo, reševala ga je le kvaliteta slike. Če k temu dodam še Fujifilmovo trmo, da so naredili še kar nekaj popravkov programske opreme v fotoaparatu in ga vsakič malo pohitrili, dodali funkcijo ali dve, takrat je postalo jasno, da se Fujifilm ne heca in da ima namen trdno ostati v fotografskem svetu. Meni je bilo sicer zelo žal, da niso šli na micro 4/3 bajonet, kljub temu da so bili med prvimi, ki so podprli Olympusa in Panasonica. Brezzrcalni fotiči so vmes postajali boljši, število objektivov je hitro raslo in  prišel je čas za slovo od zrcalno refleksnih zverinic. Ni mi bilo žal, le globinsko neostrino sem pogrešal, vse ostalo je šlo bolj ali manj gladko skozi.In potem se je zgodil Fujifilm. Priznam, sem se kar lep čas upiral, na koncu popustil. Razlog? Video, tega Fujifilm še vedno nima na nivoju, kot ga ima Panasonic ali Sony. Ampak prevladale so druge stvari, boljša kvaliteta slike, večji dinamični razpon in več globinske neostrine. Ok, še vedno faktor 1,5x, ampak vseeno krepko bolje. Po drugi strani pa je vgrajen stabilizator v fotoaparatu tako razkošje, da ga težko pozabiš. Kot če bi šel iz avtomatika, gnanega na vsa štiri kolesa, ki ti zna sam zavirati, če ti pozabiš v avto, kjer je vse ročno, z zadnjim pogon, ABS, ESP in podobne kratice pa zasmehovanje. Če ne znaš z ročno skozi ovinek, si oplel. Ok, ni tako hudo, čeprav občutek je včasih točno tak. Avtomatika sicer je, a le zaradi lepšega, obroč okoli objektiva, kjer piše zaslonka, vrtljiv gumb z graviranimi časi, pod/nadosvetlitev, to je to. Več ne rabiš. Bistvo fotoaparata že od prve Leice, zato se tako radi obračamo za malo rdečo piko. In to je večina ostalih proizvajalcev gladko pozabila, s Sonyjem na čelu. X-PRO 2 pa je šel še korak naprej. Znotraj gumba, kjer nastavljaš čas, nastaviš še ISO. kot v dobrih starih časih. Na drugi strani pa vesela paličica (ali joystick po domače), s katerim nastavljaš točke za ostrenje. 179 jih je PDAF, kar je sicer daleč od Sonyevih 399, a še vedno dovolj. In optično/elektronsko iskalo, ki dela tako, kot treba. Noro hiter preklop, natančen okvir in kombinacija obojega, ko imaš v kotu slike povečavo za ročno ostrenje. Malo me je skrbelo novo 24 milijonsko tipalo, a ko sem videl rezultat, ni dileme, dela bp. Celo ISO so uspeli povečati za eno stopnjo, kar pomeni, da ima zadeva še nekaj zaloge tudi za prihodnost. X-PRO2 je odličen strojček in konkreten skok od predhodnika, kar je po skoraj štirih letih tudi pričakovano. Edino, kar mene moti je cena, ki je pravzaprav tam tam s Sonyem A7 in Nikonom D750. A testi pravijo, da kvaliteta slike ne zaostaja za slednjima, morda pol zaslonke nad ISO 12800, kar je za APS-C odlično. In ker je X-PRO2 čisto drugačen fotoaparat fotoaparat kot Nikon ali Sony, ima tudi druge kupce. In slednji zagotovo ne bodo razočarani.

Komentarji

Priljubljene objave