Instagram 2

četrtek, 31. marec 2016

Z dežnikom

 

  





 

 

  

  

 

 

 

  

  

  

 

nedelja, 27. marec 2016

Nedeljsko branje - Fujifilm X70

Še en fotič, ki se je dolgo časa potihem napovedoval, prva šepetanja o njem segajo že skoraj tri leta nazaj in letos je le dočakal dan najave. Čeprav nas je večina mislila, da bo to oskubljena verzija modela X100, so se snovalci odločili drugače, zamenjali so tudi objektiv. Namesto 35mm ekvivalenta 28mm, tudi zaslonka je za eno vrednost slabša. A po drugi strani je fotič dobil gibljiv LCD zaslon, manjše ohišje in tudi tanjši je na račun objektiva. Ok, nima kombiniranega optično/elektronskega iskala, kar gre tudi na račun velikosti in seveda tudi cene. Priznam, najprej me je motila zaslonka, ampak po nekaj dneh uporabe sem ugotovil, da je pravzaprav dobro izbrana. X70 je namreč fotoaparat, ki je pisan na kožo uličnim fotografom in tistim, ki bi radi s seboj v žepu nosili čim bolj zmogljiv mlinček. Kaj ga dela drugačnega v primerjavi z Ricohom GR ali Nikonom Coolpix A? Slednja sta po velikosti zelo blizu, tudi goriščnica in zaslonka je pri vseh treh enaka. A tako Ricoh kot Nikon imata objektiv, ki se iztegne iz ohišja. Na prvi pogled nič posebnega, to imajo praktično vsi kompakti, a taka zasnova ob stalnem nošenju v žepu kar kliče po prahu, ki se začne zbirati znotraj fotoaparata, najraje na tipalu. In ker so to kompakti, pomaga le obisk servisa. Fujifilm je to rešil tako, da je objektiv na mestu, kar je veliko prikladnejše. Tudi nadzor nad fotoaparatom je pri slednjem boljši. Obroč okoli objektiva je namenjen zaslonki, vrtljiv gumb nastavitvi časa in še dodaten za pod/nadosvetlitev. Slednjega Ricoh in Nikon nimata, a to rešujeta z vrtljivim gumbom na zadnji oziroma prednji strani, poleg tega je tak način manj pregleden. Glede tega je X70 zelo dobro zamišljen fotoaparat, primeren tako za resne uličarje kot  druge uporabnike. Kvaliteta posnetkov je klasično dobra, tudi avtomatsko ostrenje je zelo hitro. Skratka vse, kar se od modernega kompakta z velikim tipalom pričakuje.

nedelja, 20. marec 2016

Nedeljsko branje - Fujifilm X-PRO2

Ni veliko fotoaparatov, ki bi bili na eni strani tako povezani z zgodovino kot sedanjostjo. Na eni strani je Leica, ki z M serijo trmasto vztraja pri skoraj 100 let stari zasnovi, na drugi Fujifilm, ki na novo odkriva že dolgo časa pozabljene prijeme, ki so postali zaradi tehnike na nek način zastareli. Ali pa tudi ne. Že X100 se mi je zdel zanimiv fotič, a je zame prišel malo prepozno, takrat sem bil že trdno zapisan micro 4/3. Leto kasneje, ko je prišel ven X-PRO1, se je slika začela bistriti, Fujifim se je resno odločil stopiti nazaj v foto svet in stvari so se začele počasi spreminjati. Kljub temu mi X-PRO 1 ni bil niti najmanj všeč, počasen, velik, nenatančno iskalo, reševala ga je le kvaliteta slike. Če k temu dodam še Fujifilmovo trmo, da so naredili še kar nekaj popravkov programske opreme v fotoaparatu in ga vsakič malo pohitrili, dodali funkcijo ali dve, takrat je postalo jasno, da se Fujifilm ne heca in da ima namen trdno ostati v fotografskem svetu. Meni je bilo sicer zelo žal, da niso šli na micro 4/3 bajonet, kljub temu da so bili med prvimi, ki so podprli Olympusa in Panasonica. Brezzrcalni fotiči so vmes postajali boljši, število objektivov je hitro raslo in  prišel je čas za slovo od zrcalno refleksnih zverinic. Ni mi bilo žal, le globinsko neostrino sem pogrešal, vse ostalo je šlo bolj ali manj gladko skozi.In potem se je zgodil Fujifilm. Priznam, sem se kar lep čas upiral, na koncu popustil. Razlog? Video, tega Fujifilm še vedno nima na nivoju, kot ga ima Panasonic ali Sony. Ampak prevladale so druge stvari, boljša kvaliteta slike, večji dinamični razpon in več globinske neostrine. Ok, še vedno faktor 1,5x, ampak vseeno krepko bolje. Po drugi strani pa je vgrajen stabilizator v fotoaparatu tako razkošje, da ga težko pozabiš. Kot če bi šel iz avtomatika, gnanega na vsa štiri kolesa, ki ti zna sam zavirati, če ti pozabiš v avto, kjer je vse ročno, z zadnjim pogon, ABS, ESP in podobne kratice pa zasmehovanje. Če ne znaš z ročno skozi ovinek, si oplel. Ok, ni tako hudo, čeprav občutek je včasih točno tak. Avtomatika sicer je, a le zaradi lepšega, obroč okoli objektiva, kjer piše zaslonka, vrtljiv gumb z graviranimi časi, pod/nadosvetlitev, to je to. Več ne rabiš. Bistvo fotoaparata že od prve Leice, zato se tako radi obračamo za malo rdečo piko. In to je večina ostalih proizvajalcev gladko pozabila, s Sonyjem na čelu. X-PRO 2 pa je šel še korak naprej. Znotraj gumba, kjer nastavljaš čas, nastaviš še ISO. kot v dobrih starih časih. Na drugi strani pa vesela paličica (ali joystick po domače), s katerim nastavljaš točke za ostrenje. 179 jih je PDAF, kar je sicer daleč od Sonyevih 399, a še vedno dovolj. In optično/elektronsko iskalo, ki dela tako, kot treba. Noro hiter preklop, natančen okvir in kombinacija obojega, ko imaš v kotu slike povečavo za ročno ostrenje. Malo me je skrbelo novo 24 milijonsko tipalo, a ko sem videl rezultat, ni dileme, dela bp. Celo ISO so uspeli povečati za eno stopnjo, kar pomeni, da ima zadeva še nekaj zaloge tudi za prihodnost. X-PRO2 je odličen strojček in konkreten skok od predhodnika, kar je po skoraj štirih letih tudi pričakovano. Edino, kar mene moti je cena, ki je pravzaprav tam tam s Sonyem A7 in Nikonom D750. A testi pravijo, da kvaliteta slike ne zaostaja za slednjima, morda pol zaslonke nad ISO 12800, kar je za APS-C odlično. In ker je X-PRO2 čisto drugačen fotoaparat fotoaparat kot Nikon ali Sony, ima tudi druge kupce. In slednji zagotovo ne bodo razočarani.