Instagram 2

ponedeljek, 26. september 2016

Ježiški tek

Zgodbo moram začeti letos maja, ko sem prišel na idejo, da bi na maratonu odtekel polovičko, 21 kilometrov. Nič takega, nekateri moji znanci tečejo 50 in 100km preizkušnje, drugi poleg 20km teka spotoma še prekolesarijo 50km in preplavajo 3, le kaj bi lahko šlo narobe?

Tek na 4km
Vse lepo in prav do prvih dni septembra, ko se je začelo oglaševati koleno. Kar tako, na lepem, sredi hoje proti domu, rahlo kljuvanje, ki je jutranje pretegovanje spremenilo v manjši krik groze. Seveda, vprašanje, kajpazdaj? Od tistih standardnih odgovorov, poglej emšo do saj bo minilo in vsega mazanja z raznimi mazili in še česa vmes in pogledovanja na koledar, ki je pravil, do maratona je še slaba dva meseca. Iz izkušenj od prejšnih težav mi je že postalo jasno, da se s tem ni za igrati, ker stvari znajo potrajati tudi leto ali dve. In seveda emšo. In potem mi je prejšnjo nedeljo padla na pamet vsaj na prvi pogled odlična ideja, kaj če bi šel na kakšno prireditev preveriti, koliko koleno res zmore? Dobre pol ure pozneje, oborožen s Twitter informacijami brskam med prireditvami in glej, Ježiški tek. Blizu, razdalja 4, 10 ali 20km, nedelja, po trgatvi. Odlično, prijava pade, grem!

Otroci, tek na 1,5 km.
  Nedelja, uro in petnajst pred štartom sedim ves premražen v avtu in preklinjam samega sebe. Od tega, zakaj sem šel prezgodaj, dvig štartne številke je potrajal celi 2 minuti, do tega, zakaj sem doma pustil spodnji del trenirke im me sedaj zebe. Živčnost je pripomogla še k dodatnemu pritisku na mehur in vzdušje je bilo popolno. Končno začetek, postavim se na bolj na konec kolone, gledam tekače okoli sebe. Resno, v kaj sem se to spravil? Štart.

Takoj po štartu.
Počasen začetek, da se malo razvlečemo, ujamem tempo in počasi prehitim nekaj tekačev. Nato dohitim starejšega možakarja in lep čas sem tekel z njim ob boku. Kolona se je vmes že lepo raztegnila, za nama so zaostajali, pred nama so prehitevali. On je tekel s kratkimi in hitrimi koraki, jaz z dolgimi. Moj tek je elegantnejši, ha! Po približno 20 minutah sem začel gledati na uro in v glavi risati zemljevid, kje približno smo. Ko je pot zavila, sem začel razmišljati, sedaj bo počasi polovica. Ni bila. Noge in še posebej koleno so mi začeli govoriti, da je bil letos moja gornja meja 5 kilometrov in se ji hitro približujem. Nič, rahlo upočasniti tempo in začeti stiskati zobe, elegantni tek gor ali dol. Kitajski mp3 predvajalnik, ki sem ga pred nekaj dnevi napolnil, je uspel predvajati 5 sekund glasbe in nato umrl. Še ta udarec. Na srečo počasi dohitevam tekačico in po dveh kilometrih se odločim, da grem naprej.

Raztegnjena kolona.

V tem času smo se že tako raztegnili, da 100 metrov pred mano in za mano ni nikogar, ostal sem praktično sam. Rešilna bilka je bila oznaka 6km, kar je pomenilo, da sem že čez polovico, kar je dalo malo novega zagona. Koleno je še enkrat opozorilo nase, hitro popustilo in sem se počasi vlekel proti cilju. Vmes še nekaj tekačev, ki so tekli rekreativno in to bistveno hitreje, kot jaz, tako, za spodbudo, da mi pokažejo, kako počasi tečem. Tudi prav. In tekači, ki so tekli 20km in so mi prihajali nasproti.

Drugi krog za nekatere, zame le še cilj.
Končni rezultat, ena ura in nekaj sekund. Nič posebnega, a koleno zdržalo, kondicije še za malo rezervo in to je to. Na ljubljanski maraton pa raje 10km. Koleno bom še vseeno dolgo časa potreboval.

Sončen cilj.
Še o prireditvi - krasna proga, večji del pesek, nekaj gozda, travniške poti, skratka nič napornega za noge. Tudi organizacija super in po svoje kar škoda, da ni bilo več tekačev. Morda naslednje leto.

četrtek, 08. september 2016

Kranj, drugi del

Še nekaj uličnih fotk, za konec pa pogled iz kranjskega vodnega stolpa. Žal nisem ostal do prave svetlobe, a vsaj nekaj je uspelo.

ponedeljek, 05. september 2016

Kranjski fišaj

Srečanje Instagram uporabnikov v Kranju se je izkazalo za odlično zadevo. Vodička, ki sem jo pozabil vprašati za ime, nas je peljala po vseh pomembnejših točkah v Kranju, za piko na i pa še na kranjski vodni stolp. Fotke od tam drugič, za začetek ulice.

četrtek, 01. september 2016

Amaran AL-M9

Ena taka mini lučka, ki jo brez težav spraviš v žep z dodatno opremo vred. Velika kot kreditna kartica, sveti pa odlično. Še lepše, ima vgrajeno baterijo, ki traja od 1,5 do 9 ur, odvisno od moči. Za nočne neumnosti in še marsikaj drugega, tudi mini video luč ali namesto makro fleša, za vse je uporabna. Poleg pride še nosilec za na fotoaparat in dva barvna filtra. Skratka, vse, kar rabiš. Smer Foto-klik.



 

Še nekaj fotk, dosvetljenih s to lučko. Seveda, tisto pomembno vprašanje, bi se dalo to s flešem? Seveda, a fleš ni tako majhen in ne moreš ga uporabiti za video :).